Migrácija

Samostalnik migracija je tujka, ki je prevzeta iz latinščine, kjer migrātiō pomeni »selitev, potovanje«. Naglašena je na priponskem obrazilu -ácija. V sistemu tonemskega naglaševanja izkazuje nizki ton. Oseba, ki se seli, je migrant oziroma migrantka. Pridevnik migracijski v rabi izkazuje naglasnomestno dvojnico. Dvojnica migrácijski ohranja naglas besedotvorne podstave migrácija, pri naglasnomestni dvojnici migracíjski pa pride do pomika naglasa. Tovrstna dinamika naglaševanja se kaže tudi pri nekaterih drugih podobnih pridevnikih, na primer lokacijski, inovacijski.

Če govorimo o naselitvi v tuji državi, uporabljamo poimenovanje imigracija, ki je sestavljeno iz latinskega in v pomenu »v« in migrāre v pomenu »seliti se«. Pri izselitvi iz države pa običajno uporabljamo izraz emigracija, ki ga sestavlja latinski predlog ex v pomenu »iz« in prav tako glagol migrāre.

Migracije so lahko ekonomske, politične, notranje, zunanje, dnevne, sezonske, potekajo pa lahko legalno ali ilegalno. Niso značilne zgolj za človeka, temveč tudi za številna druga živa bitja. Najbolj znane so gotovo migracije ptic, migrirajo pa tudi druge živalske vrste.

Migracije so sestavni del človeške družbe skozi celotno zgodovino. Večinoma so posledice večplastnih vzrokov, pogosto pa postati migrant ni prostovoljna odločitev. Ob spremljanju sodobnih migracijskih tokov iz varnega zavetja domačega okolja se moramo zavedati dejstev, ki jih je nazorno ubesedil angleški pisatelj Ian McEwan v romanu V imenu otroka: »Slepa sreča je, če prideš na svet s pravilno oblikovanimi organi na pravih mestih, če se rodiš ljubečim, in ne krutim staršem, če se zaradi geografskega ali družbenega naključja izogneš vojni ali revščini.«

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Tanja Mirtič.