Megalopolis: za nekatere osupljivo ambiciozen, za druge osupljivo plitek

Legendarni režiser Francis Ford Coppola je dočakal svoj veliki večer in se sinoči na filmskem festivalu v Cannesu vrnil na velika platna s svojim življenjskim projektom, Megalopolisom. Prvi odzivi so bili mešani, slišati je bilo tako navdušeni aplavz kot žvižge, opisi pa so se gibali v razponu od »osupljivo ambiciozen« do »osupljivo plitek«, kakor so povzeli pri Guardianu. Tudi v jutru po premieri se je razprava še vedno vrtela okoli dolgo pričakovanega projekta 85-letnega režiserja, ki je bil v Cannesu že nagrajen z dvema palmama, leta 1974 za film Prisluškovanje, pet let pozneje za Apokalipsa zdaj.

Bomba #jaztudi potuje proti Cannesu

Ameriške kritike so večinoma izražale navdušenje nad ambicioznim filmom, medtem ko so bile francoske bistveno manj pozitivne. A to za režiserja, za katerega eno največjih stvaritev velja kultni Boter, to ni nekaj novega, podobno je doživel že doživel z Apokalipso zdaj, za katero je naposled poleg omenjene zlate palme prejel še dva oskarja in velja za enega največjih filmov vseh časov.

Pa vendar je pri odzivih na režiserjev zadnji strastni projekt zaznati nekaj več zadržanosti. Megalopolis je futuristična zgodba, New York postane Novi Rim. V vzporedni in razpadli različici sodobnega New Yorka potekajo nebrzdane zabave in dirke s kočijami ter grško-rimske rokoborbe, prav tako se dogaja srditi boj o obnovi mesta med županom Cicerom (Giancarlo Esposito) in vizionarskim poslovnežem po imenu Caesar Catilina, ki ga je zaigral Adam Driver.

Eno glavnih vlog je Francis Ford Coppola v Megalopolisu namenil Adamu Driverju. FOTO:Clodagh Kilcoyne/Reuters

V filmu mrgoli citatov in referenc, vse od antičnih klasikov do razsvetljenskih filozofov in sodobnih romanopiscev, v dialogih pa je zaznati tako sodobno angleščino kot Shakespearove verze in celo latinščino, prepleten je tudi z arhivskimi posnetki od nacističnih shodov do vesolja.

Guardianov kritik Peter Bradshaw je znanstvenofantastično sago opisal kot »meganapihnjeno in megadolgočasno« ter »strastni projekt brez strasti, poln srednješolskih slavnostnih resnic o prihodnosti človeštva«. Kritiku revije Vulture Bilge Ebiri je zapisal, da se Megapolis mestoma zdi »kot vročične misli prezgodnjega otroka, zagnanega in zaslepljenega ter morda nekoliko izgubljenega v vseh možnostih sveta pred njim«. Nekaj več naklonjenosti so mu namenili v Deadlinu, kjer so v njem sicer zaznali zmešnjavo in pretencioznost, a hkrati drznost in delo mojstra. Tudi Hollywood Reporter je zapisal, da film trpi zaradi samozaverovanosti, a je tudi zabaven in igriv s kancem upanja za človeštvo.

Ekipa megalopilisa pred premiero sinoči v Cannesu. FOTO: Antonin Thuillier/AFP

Pri španski tiskovni agenciji, ki jo je povzel STA, so dopustili možnost, da bi film z veličastno scenografijo, ekstravagantnimi rimskimi kostumi in velikim talentom lahko v prihodnosti postal kultni film, a za zdaj bolj kaže, da bo to za Coppolo finančna katastrofa, podobno, kot se je zgodilo z njegovim filmom One from Heart iz leta 1981. V skoraj dve uri in pol trajajočem filmu je sicer zaznati prebliske Coppolove genialnosti, a premalo, da bi ohranil zanimanje za zgodbo s številnimi vzponi in padci, so še zapisali.

Megalopolis je eden od 22 filmov, ki se potegujejo za zlato palmo, a o tem bo zadnjo besedo rekla žirija, ki jo vodi režiserka Greta Gerwig. Nagrajenci bodo znani 25. maja.