Medálja

Še od prejšnje sobote imam pred očmi vijugasto cesto, ki se od italijanskega Rablja vzpenja proti prelazu Predel. Tokrat ne uživam v razgledih. Jezi me, ko vsake toliko zmanjka radijskega signala. Lovim besede in stiskam pesti, da bi mu uspelo. In, »Juhu!«, je, Pogi je v cilju. Ni jasno, ali je srebro ali bron, a prikolesaril je prvo letošnjo slovensko olimpijsko medaljo. In to ne sam, skupaj s predanostjo in požrtvovalnostjo celotne slovenske ekipe.

Potem se kar dogaja: zmaga košarkarjev nad Argentino, Savškova zlata, Tinina srebrna, zlati Rogla, košarkarji premagajo Japonce ... na slovenskih domovih plapolajo zastave, Slovenija spet skupaj diha s športom in si ponosno nadeva medalje. Olimpijske medalje – bronasto, zlati, srebrno … – »ploščate kovinske predmete z reliefno podobo, napisom, ki se uporabljajo kot odlikovanje za vsakega izmed treh najboljših tekmovalcev pri (pomembnejših) športnih tekmovanjih«, kot pravi SSKJ. Medalje za hrabrost, požrtvovalnost in pogum!



A vsaka medalja ima tudi drugo plat. Za vsako kolajno ali odličjem je ogromno truda in odrekanja, vztrajnosti in naporov, podpore najbližjih in skupnosti. So tudi leta suhih krav in zle sreče, ko je treba prav tako stopiti skupaj, stati ob strani nadarjenim ter jim omogočati razvoj. Ker je potem lažje vztrajati in garati. No, ja, in morda malce sanjariti in se veseliti drobnih stvari – na primer doma narejene lesene medalje, ki, kot je nekoč z žarečimi očmi povedala prijateljičina hčerka, lepo diši!

***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Nataša Gliha Komac.