Bíser

Pred enim tednom svinja, ta teden biser. Dva tako različna, nezdružljiva pojma, povezana v enem samem zelo ekspresivnem frazemu. V nasprotju z besedno zvezo metati bisere svinjam pa beseda biser navadno zbuja lepe občutke in jo v našem okolju povezujemo predvsem z nakitom. Vrednost bisera je odvisna prav od njegovega leska, barve, velikosti in oblike.



A dragocenih naravnih biserov danes skorajda ni več, dovolj za vse okuse in žepe pa je gojenih in še več umetnih, narejenih ne le iz naravne ali sintetične biserovine, bisernice oziroma biserne matice, ampak tudi iz poceni, celo cenenih materialov – da je le kroglica podobna dragocenemu biserčku. Gemološki terminološki slovar navaja in razlaga okrog sedemdeset besednih zvez z biserom v jedru – vsaj toliko vrst biserov, naravnih, gojenih ali umetnih, si je torej mogoče nanizati v ogrlico. V prenesenem pomenu pa je biser lahko tudi človek ali kaj drugega, kar zaradi izredne lepote in plemenitosti vzbuja občudovanje – a besedo je seveda mogoče uporabiti tudi ironično, češ, ta pa je biser, ta ti je prava perla!




Z besedami je podobno kot s predmeti – ali jih iz neke potrebe ustvarimo sami ali pa jih, ker jih nimamo doma, prevzamemo od drugod – tudi beseda biser je v južnoslovanskih jezikih izposojenka, prevzeta prek ne točno določljivih vmesnih jezikov iz arabskega busr s pomenom »stekleni biser«. Njen neknjižni sinonim perla pa je prevzet iz nemškega Perle, »biser«, tja pa iz vulgarnolatinske manjšalnice pernula, »biser«, ki je izpeljanka iz klasičnolatinske besede perna, »vrsta školjke, leščur«, katere oblika spominja na bedro – beseda je bila namreč pomensko specializirana iz osnovnega pomena latinske besede perna, »gnjat, bedro«.


Naravni biseri in biseri narave – oboji so dragoceni in nenadomestljivi … umetni biseri, lahko tudi rumene barve, pa so stvar okusa …

***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša).