Kdor Mariji Lah, dežnikarici z že skoraj ikoničnim statusom v Ljubljani, samo za nekaj trenutkov izroči svoj dežnik, razkrije marsikaj o svoji osebnosti. Tudi stvari, ki bi jih morda raje skril. Ko je odprla velik črn dežnik z madeži rje in s polomljenimi naperami (špicami), je zmajala z glavo, češ, lastnik ne zna lepo skrbeti za stvari. Tudi dekletce z dežnikom z rožnato obrobo ni moglo prikriti, da ga je uporabilo v mečevalskem dvoboju z bratom. Od Marije Lah noben dežnik ne odide poškodovan, koliko truda je treba vložiti v to, da ga popravi, pa smo preizkusili na lastni koži.

Tiskarna s šestimi tonami črk

Na delavnico Popravi svoj dežnik, ki smo jo ujeli na repu minulega Tedna ljubljanskega turizma, smo se odpravili z več primerki, potrebnimi resne obravnave, a je že en sam dosegel namen: vsakič znova, ko ga bo treba odpreti, se bo pritepel v spomin občutek nemoči in resno načete potrpežljivosti. Marija Lah, ki je kot ljubljansko dežnikarico ne poznajo le prebivalci glavnega mesta, temveč tudi občinstvo marsikaterega tujega medija, je ob krikih obupa neverjetno prizanesljiva: »Tudi jaz sem nekoč začenjala. Moj oče je bil zelo potrpežljiv, nikoli se ni ujezil,« je razlagala. Skupaj sta delala 14 let.

Fotografija očeta, mojstra Mateja Barbaliča, je še vedno pri vhodu v delavnico z imenom Dežnik v hiši iz leta 1831, in Marija Lah ga spoštljivo predstavi: »Oče je obrt tukaj začel leta 1966. Bil je peti dežnikar v Ljubljani.« S tem namigne tudi na veliko razliko s sedanjostjo, ko je v Sloveniji ob njej samo Tomaž Jenko v Kranju, potem pa »do Beograda nobenega«. Mojstru Barbaliču se je hči, sicer vzgojiteljica po poklicu, v delavnici pridružila leta 1991; takrat sta bili dve takšni še na Poljanski ulici, a sta se kmalu zaprli.

S slovenskim dežnikom, ki ga je izdelala sama, seveda. FOTO: Blaž Samec

»Oče je dobil sivo mreno in mi je rekel: 'Draga hčerka, ali se mi pridružiš ali pa bom zaprl.'« In tako je prišla v delavnico, povsem brez izkušenj, je brez oklevanja priznala, saj je očetovo delo dotlej ni pretirano zanimalo. Zlagoma se je učila, ko je ostala sama, marsičesa še ni znala, a je vztrajala, kajti, kot rada pove, ne odneha zlepa. Kaj pa ona, ima nasledstvo? »Imam dva otroka, ki znata nekaj,« je vedro in v svojem slogu odgovorila.

Bilo je nekoč ...

Marija Lah torej opravlja to delo že 32 let, v hiši so od leta 2019 tudi sobe za turiste. Le malo po tistem, ko so jih odprli, se je začela pandemija, kar je posel nekoliko okrnilo, je pripovedovala dežnikarica, je pa v tem času dobila priložnost, da je pospravila delavnico in uredila na tisoče naper, zloženih v kupčke. »Treba je imeti ogromno rezervnih delov, kajti na trg ves čas prihajajo novi proizvodi, ki so drugačni od prejšnjih,« je dejala. Vsakega dela seveda ne kupi, ampak se poskuša čim večkrat znajti s tistimi, ki jih že ima.

Napere vseh vrst in dolžin FOTO: Blaž Samec

Čeprav je postala po malem tudi turistična delavka, je najprej dežnikarica – ne glede na to, da ljudje brez zadržkov kupujejo ceneno blago, ki je pred desetletji začelo izrinjati kakovostne dežnike, kakršne so izdelovali v Evropi in tudi v Sloveniji, kakor je s kancem ponosa spomnila na nekdanjo tovarno dežnikov v Lendavi. Ko je Tina Hudnik, soudeleženka delavnice, sicer pa vodnica po Ljubljani, prinesla vrečo s štirimi primerki za morebitno popravilo, se je zdelo, da je dežnikarici srce kar zaigralo ob »babičinem« originalnem Knirpsovem primerku. »Kaj pa mu manjka? Prav nič,« je ocenila in še enkrat preverila zanesljiv mehanizem ter zavrtela zložljivi dežnik s trpežno tkanino.

»Knirps je ena najboljših znamk, kar jih Evropa pozna,« je poudarila. »Če bi hoteli takšen dežnik danes kupiti, bi stal rabljen pri meni 50 evrov,« je dodala in ga vrnila imetnici z napotkom, naj ga dobro čuva. Iz njene zaloge so bili še trije prav tako lepe starosti, tudi lepo ohranjeni, ki so po svoje pripovedovali o zgodovini dežnikov. Denimo moški iz lendavske tovarne s sistemom, precej podobnim Knirpsovemu. Marija Lah ga je kot vsakega pazljivo razprla, predstavila njegove posebnosti, povedala, kako ga hraniti in predvsem, da ga je vredno ohraniti. »Včasih so bili na trgu samo dobri dežniki. Bili so dragi, kupil si ga enkrat, in če si ga izgubil, si ga naslednjič zelo čuval,« je pripovedovala. »Ko je moj oče začel obrt, so prišli zložljivi Knirpsovi počasi na trg, prodajali so jih 'izpod pulta', stali so pol plače.«

Udeleženka delavnice Tina Hudnik je z navodili mojstrice razdrla poškodovani dežnik in ga nato odnesla domov. FOTO: Blaž Samec

Sčasoma so se proizvajalci začeli prilagajati kupcem, ki niso zmogli kupiti tako dragih izdelkov, in tako so začeli prihajati na trg cenejši dežniki s tanjšimi naperami in tanjšimi palicami, je opisovala, ko je držala v rokah enega prvih primerkov, ki so k nam prišli z azijskega trga. Ob takšnem se je oče Marije Lah, kakor je med smehom dejala, prekrižal, saj je tako slabo narejen. Vendar je še zmeraj kakovosten v primerjavi z današnjimi in predvsem še zmeraj opravlja svojo funkcijo. »Kakršen koli dežnik kjer koli najdete, čim starejši je, tem boljši je. Lahko je že preperel, lahko je rjav, prinesite ga meni, pa vam bom povedala, ali ga je smiselno popraviti. A v 95 odstotkih so stare stvari veliko bolj kakovostne kot današnje.«

Nesrečni črni dežnik

Dežniki, ki sta jih prinesli drugi udeleženki delavnice, so v nasprotju s prejšnjimi že na prvi pogled izdajali, da bo z njimi veliko dela. Dekliški, ki je utrpel luknjo po mečevanju, je dobil diagnozo, ki jo Marija Lah le redko izreče: Tega ni mogoče popraviti. Je pa kljub vsemu dala nasvet, kako ga lahko za nekaj časa še ohranimo, denimo z lepo, trpežno nalepko. »Če želiš sabljati, je bistveno primernejši kraj sabljaški klub. Dežniki pa imajo en sam namen: da jih razpremo, ko dežuje,« je pomenljivo dejala in se spomnila svojega sina, ki je nekoč z dežnikom zajemal luže. Ko se je polomil, je dobil poučno kazen: z mamo je moral v delavnico in ga popraviti. Tam pa ni bilo preveč zabavno, delo je bilo kot za vsakega začetnika zamudno, zamudil je trening … Skratka, lekcija je zalegla.

Beli dežnik je bil po delavnici spet pripravljen na dež. FOTO: Blaž Samec

Ljubečega odnosa Marija Lah nima le do dežnikov, ampak tudi do drugih predmetov, ki jih zlasti v sodobnem času kupujemo brez premisleka. »Vsako stvar mora nekdo narediti. Če nemarno ravnamo z njo, ne kažemo samo slabega odnosa do stvari, ampak tudi do človeka, ki jo je izdelal.«

Črni dežnik, najdenček z madeži rje in polomljenimi naperami, prav gotovo ni bil deležen obravnave, kakršno bi si zaslužil. »Rja kaže, da se ni dobro posušil. To preprečimo tako, da ga po uporabi razpremo.« Da bi se dobro osušil (tudi napere), mora biti odprt kar osem ur, še izvemo priložnostne popravljavke. Za delo smo dobile zaščitne predpasnike, kajpak narejene iz blaga starih dežnikov, iz kakršnega Marija Lah po vzoru očeta izdeluje tudi vrečke. »Oče je bil varčne sorte in mu je bilo škoda zavreči trpežno tkanino, če je imela le luknjico ali dve. Zato je pri stari mami, ki je bila šivilja, dobil idejo za nakupovalne vrečke. Eno takšno imam že 32 let,« je pripovedovala dežnikarica in dodala, da je nekoč na tržnici veljala za čudakinjo, ki zavrača plastične vrečke.

A čeprav rečemo, da obleka naredi človeka, predpasnik iz dežnika prav gotovo še ne naredi dežnikarice. Nesrečni črni dežnik je bilo treba v celoti razdreti, tako da je z dolgega ročaja na koncu visela samo črna zaplata blaga in ob njej ležal kup zvitih ali polomljenih naper. In če odstranjevanje tkanine še ni bilo pretirano zahtevno in je vzbudilo nekaj začetnega zanosa, se je ob poskusu popravila naper, ki jih je bilo ob pregibu treba ločiti s kleščami, poškodovani del zamenjati in znova zakovičiti, pokazalo, koliko pozornosti in izurjenih prijemov zahteva poškodovan dežnik. »Izdelava cenenih dežnikov je postala avtomatizirana, ampak nekatere stvari morajo še vedno narediti človeške roke,« je med nadzorovanjem dela pripovedovala dežnikarica, »včasih pa so to delale izključno človeške roke. Tako je pri meni še vedno.«

Moj dežnik je lahko tudi svetilo. FOTO: Blaž Samec

Tina Hudnik je z delavnice – skupaj s primerki, podedovanimi od starih staršev, o katerih je sprva menila, da jih bo pustila dežnikarici – odnesla domov popravljeni beli dežnik, črnega pa nevešče roke v dveh urah še zdaleč niso rešile. To lahko naredi samo Marija Lah. Dvignemo ga jutri, piše na lističu.