»V rožniškem in tivolskem revirju se že razvijajo pripravljalna dela za živalski vrt, ki bo obsežna in zanimiva pridobitev Ljubljane. Tudi prve kandidate zanj že imamo. Zanimanje kaže, da bo bodoči živalski vrt imel mnogo obiskovalcev. Tu bo zbrano predvsem naše domače živalstvo,« je napovedoval članek v časopisu Tovariš na začetku januarja 1949.

Ljubljanski živalski vrt so uradno ustanovili tri mesece pozneje, pod Rožnik pa so jih z začasne lokacije v bližini sedanje RTV Slovenija na takratni ulici Moše Pijada preselili dve leti pozneje, natančneje marca leta 1951. Ljubljana je s tem postala sedmo mesto v nekdanji Jugoslaviji, ki je dobilo živalski vrt, do takrat so ga imeli že v Beogradu, Zagrebu, Splitu, Skopju, Sarajevu in na Reki.

»Pri nas ne gledamo na živalski vrt kot na meščansko zabavno ustanovo, kakršna je v kapitalističnih mestih meščanom predvsem 'atrakcija'. Naš živalski vrt bo imel plemenito vzgojno-poučno nalogo. V njem se bo mladina povsem praktično učila prirodopisa živalstva, pa tudi ljubezni do narave, ki se ji mestni prebivalci odtujujejo,« je poročala Ljudska pravica.

Prihod kamele maja leta 1965 FOTO: Svetozar Busić, hrani MNSZS

Tako kot drugi jugoslovanski vrtovi naj bi postal ustanova za varstvo narave, redkih in izumirajočih živali, proučevanje živali v vrtu naj bi bilo koristno za delo in vzdrževanje rezervatov, imel naj bi tudi posredno »narodnogospodarski pomen, predvsem za propagando pravilnega lovstva v zvezi s proučevanjem življenja živali«.

Tudi danes izpolnjujejo naravovarstveno, izobraževalno, znanstveno-raziskovalno pa tudi turistično, kulturno in rekreacijsko vlogo. Kako daljnosežna je bila povojna odločitev o njegovi lokaciji, pa izkazuje poročilo inšpektorjev krovne organizacije, Evropske zveze živalskih vrtov in akvarijev, ki je ob pregledu vrta leta 2009 zapisalo, da je ljubljanski živalski vrt po svoji legi eden najlepših v Evropi.

Začasno na ulici Moše Pijada

A vse se je začelo povsem drugje in s precej manj zelenja, v središču Ljubljane. Kot natančno in s številnimi zanimivostmi popisuje knjižnica Živalski vrt Ljubljana Vasje Butine, so prve provizorične kletke in tudi akvarij začasno namestili na območju nekdanje vrtnarije na današnji Kolodvorski 12 v bližini stavbe radiotelevizije. Vrt je vodil upravnik, finančna sredstva pa so odvzeli nekaterim ljubljanskim podjetjem (med drugim Labodu). Stare fotografije izpričujejo, da so si obiskovalci tam lahko ogledali belo štorkljo, damjake, pa tudi muflona. Toda v vrtu je kmalu zmanjkalo prostora in tudi lokacija ni bila primerna.

Časopisje je napovedovalo, da naj bi ga najprej naselili predvsem z domačimi vodnimi živalmi, ujedami, pticami pevkami in divjadjo, kmalu naj bi bili zastopani medved, volk, divja mačka, divji prašič, lisica, kuna, dihur, jeleni, srne, gamsi in kozorogi. Med posebnosti so izpostavljali eno redkejših ujed, ki je še živela na Balkanu – brkatega sera s kar 2,8-metrskim premerom peruti, med že tedaj redkimi in izumirajočimi živalmi pa je bil ris s Šar planine.

Idejni načrt za živalski vrt na novi lokaciji je pripravil arhitekt Vlado Gajšek, ki je bil pozvan, da ob svojem delu na ljubljanski mestni občini izdela še ureditveno študijo za posamezne objekte ter podrobne načrte za objekte in ureditve. Kot zanimivost, denimo, parkirišče je predvidevalo mesta za deset voz, sto koles in imelo prostor za privezovanje psov.

Legenda Gajškovega ureditvenega načrta pa izpričuje, da je predvidel tudi ogradi za opice in leve. Toda ko so se marca 1951 živali in zaposleni preselili pod Rožnik in dobili v upravljanje 18 hektarov, je bilo na ogled le osem vrst živali: jelen, volk, kuna belica in kuna zlatica, par beloglavih jastrebov, jezerski orel, par srebrnih fazanov in dve papigi ari (že leto pozneje so se ponašali z 251 živalmi). Vrt je v prvem letu obiskalo 45.000 ljudi.

Jaguar z letalom iz Skopja

Na začetku 60. let je nastopila kriza, saj vrt ni dobil vseh sredstev, naravovarstveniki pa so nasprotovali temu, da zamejuje naravni habitat. Predlagano je bilo, da bi se preselil čez Večno pot v Koseški boršt, na sedanji lokaciji pa bi ostala le perjad, a po dveh letih polemik – obiskovalci so zagovarjali sedanjo lokacijo – je pri tej tudi ostalo. V 60. letih je lev (in pozneje tudi druge velike mačke) dobil nov levnjak, ki je bil v uporabi več kot štiri desetletja, med zanimivosti iz 70. let pa se je kot prva žival, ki je v Ljubljano pripotovala z letalom, vpisal štirimesečni jaguar iz skopskega živalskega vrta. Prišel je kot zamenjava za rjavega medveda.

Trojica medvedjih mladičev maja 1965 FOTO: Svetozar Busić, hrani MNSZS

Butina navaja, da so se spomladi 1976 razveselili levjega naraščaja, a je levinja dva mladička poležala, enega pa je lev hudo poškodoval med parjenjem in je prav tako poginil. Ostala je le ena mladička, mama levinja je po kotitvi dobila gangreno in prav tako poginila.

Konec leta sta iz belgijskega živalskega vrta Corten Rene prišla dveletna mladiča, julija letos poginula šimpanzinja Mojca in samec Marko, prva šimpanza v zgodovini vrta pod Rožnikom. Poročevalska ekipa Dela ju je obiskala konec januarja 1977 med trimesečno karanteno, ko sta bila po prihodu začasno nameščena blizu pisarn, v zakurjeni sobici z mizo ob zidu in »žičnim mini apartmajem v kotu«.

»Vsak na svojem lesenem pogradu čepita, zvedavo kukata navzdol in vihata nos pred tujimi, neznanimi obrazi kalilcev dopoldanske sieste. Navzočnost sedme sile jima očitno ni najbolj pogodu, saj sem noter sme neovirano prihajati in odhajati samo prijazna, črnolasa čuvajka, gospodinja, kuharica, servirka in vzgojiteljica,« je pisalo v članku. Šimpanzji par je šele leta 1984 dobil svoj prvi naraščaj, sicer pa sta Mojca in Marko sobivala skupaj do leta 1991, ko je zadnji poginil zaradi bolezni.

Konec 70. let je obiskovalce začela razveseljevati dveletna indijska slonica Ganga, danes z 49 leti najstarejša prebivalka ZOO Ljubljana, ki je bila ob prihodu označena za najdražjo pridobitev. Zanjo so odšteli 216.957 dinarjev. Za začetek se je morala zadovoljiti s skromnim hlevčkom, vsak dan pa je pospravila 60 kilogramov sladkorne pese, sadja, sladkorja in sena, je poročalo Delo.

Že v 80. letih je bilo ena največjih zanimivosti vrta otroško igrišče. FOTO: Miško Kranjec, hrani MNSZS

Istega leta je prišel tudi par prvih kengurujev iz Anglije iz osiješkega živalskega vrta. V tem času so zgradili bazen za morske leve, zgradbo za slonico in nekaj drugih objektov, vrt se je razširil še više pod Rožnik in začel sodelovati z večjimi in uspešnejšimi evropskimi ustanovami te vrste od Dunaja, Berlina in Münchna do Moskve.

Kaotična 80. leta

Na začetku 80. let so ugotavljali, da so v treh desetletjih delovanja našteli kar 3,5 milijona obiskovalcev, obisk se je v tem času povečal za skoraj šestinpolkrat – na skoraj 290.000 na leto. Začetek desetletja je zaznamovala strokovna stagnacija brez lastnega veterinarja, žled, ki je povzročil veliko škode pa kar nekaj poginov živali, zaprtje vrta zaradi antraksa, ki je vzel življenje pumi, pa tudi prihod nekaterih živali iz brionskega živalskega vrta, ki so jih po smrti predsednika Josipa Broza Tita razporedili po jugoslovanskih zooloških vrtovih. V ljubljanskega je bilo dodeljenih nekaj antilop, mlada opica in par levov.

Indijskima slonicama Gangi in Indi – prva je prav v tem času enkrat potisnila drugo v jarek ter jo poškodovala – se je pridružila leto in pol stara afriška slonica Temba (ta je kmalu zatem poginila) ter končno tudi žirafe, samici in samec. Sredi 80. let so se razmere poslabšale, tudi zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, spremenil se je pogled družbe na živalske vrtove, aktivisti so se oglašali proti mučenju živali, vrtovi pa tudi drugje po Jugoslaviji zaradi pomanjkanja sredstev niso mogli zagotoviti sodobnih ograd.

Kmalu zatem je najverjetneje zaradi malomarnosti oskrbnikov poginila žirafa Twiggy, slonici je zmrznil rep, medvedka Meta in nekaj mesecev zatem še medved Jaka sta do smrti pokončala svoja enoletna mladiča, nazadnje sta se poslovila Meta in žirafji samec Romeo iz Torina. Največ razburjenja, tudi širše v mestu pa je marca leta 1986 povzročil šimpanz Marko, ki je napadel oskrbnika in pobegnil iz kletke, lovilo ga je 40 miličnikov. Ujeli so ga šele naslednji dan na Rožniku, ko so ga po prečuti noči pri temperaturi pod nič stopinj Celzija omamili in je omahnil s 15-metrske breze.

Pomlad aprila leta 1965 FOTO: Svetozar Busić, hrani MNSZS

Kot je navajala novica, je bil teden dni zatem še vedno na »intenzivni negi« in pil zdravilne čaje, bali so se, da bi zbolel za pljučnico, a mu je bilo nemogoče izmeriti temperaturo. Kadar je zagledal oskrbnika, je bil užaljen. Zgodba se je sicer srečno končala tudi s tem, da mu je družica prav takrat povrgla mladiča. Sicer pa so desetletje pred tem takratnega direktorja Franca Pavlina, ki je lovil pobegle volkove zaradi prerezane ograje, ti hudo pogrizli. Rešili so ga policisti, ki so volka ustrelili.

Devetdeseta leta so prinesla nove vsebine, otrokom so prvič pripravili možnost preživljanja počitnic pod mentorstvom biologinje Irene Furlan, sedanje pedagoške vodje. Sredi 90. let je na Večni poti 90 delovalo tudi Zatočišče za najdene prostoživeče živali. Od konca 80. do konca 90. let so vrt tudi obnovili in živalim omogočili več prostora, med drugim z novim, visokim in sodobnim žirafjim hlevom, kjer je bilo mogoče tem živalim pogledati tudi v oči.

Vrt je v tem času postal v strokovnem pogledu sodoben, konec desetletja tudi stalni član Evropske zveze živalskih vrtov in akvarijev (EAZA), ki zdaj podeljuje posameznim živalskim vrtovom v državah članicah EU dovoljenje za prikazovanje živali. V novem mileniju so uvedli tudi program za spopadanje s strahom pred pajki in kačami. V 75-letni zgodovini pa so »novice« iz živalskega vrta postajale tudi časopisne prvoaprilske šale, tako kot je to bilo 1. aprila 1968, ko smo v Delu zapisali, da je ponoči pobegnil bengalski tiger Bongo in izginil v smeri ljubljanskega Barja.

Barbara Mihelič, direktorica ZOO Ljubljana  FOTO: Tina Horvat