V nadaljevanju preberite:

Če so nekoč bili živalski vrtovi predvsem galerije, namenjene zabavi obiskovalcev, ki so se čudili eksotičnim bitjem, imajo danes povsem drugačno funkcijo, saj predvsem ohranjajo vrste, ki so v svojem naravnem okolju ogrožene. »Mojca in Marko sta k nam prišla prišla iz divjine. Belgijski živalski vrt je leta 1974 naročil šimpanze iz afriške divjine. Tam so ju kot mladička ujeli in leta 1976 sta prišla v Ljubljano. Šimpanzi morajo biti v otroštvu ves čas z mamo oziroma s skrbnikom, drugače ne preživijo, zato sta odraščala ob skrbi oskrbnikov.«

Tega, da bi v živalske vrtove sprejemali živali iz divjine, seveda danes ni več. Živalski vrtovi si živali, ki so se vse rodile pri njih, izmenjujejo in skrbijo za genetsko zdrave populacije ogroženih vrst, če bi nastala potreba, da bi njihove potomce selili nazaj v njihovo naravno okolje.

Premišljujem, ali se je Mojca še spominjala divjinskega afriškega pragozda, iz katerega so jo iztrgali, vsaj v sanjah.

»Živali so naše ogledalo, saj takoj odreagirajo na naše vedenje in ravnanje,« pripoveduje Irena.

Frans de Waal je eden najbolj znanih primatologov na svetu in velik borec za pravice živali. V knjigi Are We Smart Enough to Know How Smart Animals Are? pravi, da se sploh ne zavedamo, kaj vse znajo živali, ker jih napačno ves čas primerjamo s svojo inteligenco, one pa imajo čisto svojo, a zato nič manj uspešno in fascinantno. Tako kot mi iščejo hrano, skrbijo za otroke in poskušajo preživeti, tako kot mi sodelujejo, imajo individualnost, načrtujejo, dojemajo čas in imajo spomin. Ljudje se vedno sprašujemo, ali nas ima naš pes res rad, namesto da bi se vprašali, kdo sploh je. Človeški um ima zavest, inteligenco, zna sočustvovati, ljubiti in je kreativen. Vse to znajo tudi živali. Živali imajo prav tako tudi hormone, ki tako kot pri človeku ustvarjajo razpoloženja, od sreče do depresije; dokaz za to so recimo antidepresivi, ki pri živalih spreminjajo občutja tako kot pri ljudeh.