Kdo neki se oglaša izpod Rožnika

Ob večerih je ob vznožju Rožnika slišati glasove, ki jih ni mogoče pripisati gozdnim živalim. Odgovor na vprašanje, kdo in zakaj se oglaša, dobro pozna Irena Furlan, biologinja in pedagoška vodja v ljubljanskem živalskem vrtu. To je lev, pravzaprav trije levi. Laježu podobno se oglašata kalifornijska morska leva Kalle in Jip, zjutraj ali zvečer pa utegne svoje povedati tudi azijski lev Maksi, ki bi ga, če ne bi bilo prometa, bilo mogoče slišati osem kilometrov daleč, vse do Borovnice.



»Kalifornijski morski levi so najbolj glasni med uhatimi tjulnji in zelo klepetavi, ena njihovih najbolj prepoznavnih značilnosti je prav ta lajež. Živijo v velikih kolonijah in se tako med sabo tudi sporazumevajo, samica pozna zvok svojega mladiča in obratno, podobno kot človeške mame in otroci. Oglašajo se tudi čez dan. Zelo pogosto se zjutraj in zvečer v mraku oglaša tudi naš azijski Maksi. Tako lev v naravi varuje svoje ozemlje, njegov glas prepodi tekmece, razen če ugotovi, da je njegov nasprotnik že malce opešal in ga prežene s tega območja. Živali nimajo rade spopadov, saj bi se poškodovale in poginile, zato imajo takšne mehanizme, da to preprečijo,« je pojasnila Irena Furlan.





Pred petimi dnevi je izpod Rožnika kljub vsemu prišla žalostna vest. Po osmih letih bivanja v ljubljanskem vrtu je poginil sibirski tiger Vito, eden najbolj priljubljenih stanovalcev, in oskrbniki pri njegovi (občasni) družici Viti že opažajo, da ga pogreša in išče v ogradi. »Pogrešamo ga tudi mi, še zlasti pa njegovi oskrbniki,« priznava sogovornica. Poginila je tudi kapibara Stinky, ki je doživela pričakovano starost. Marsikje pa že zvedavo kuka v svet letošnji podmladek ali pa bo v kratkem. Prvega novega letošnjega prebivalca – samčka alpake Silvestra – so dobili prav na novega leta dan, sezona kotitev pa spomladi še zdaleč ne bo končana.





Čeprav surikate včeraj zaradi jutranjega mraza še niso prilezle na plano, je bilo v njihovem zaprtem delu že živahno. Ena od samičk je zagrabila mladička in ga prenesla nazaj v gnezdilni »stolp«. »Kot vidite, imajo mlade surikate, imamo pa jih tudi pri divjih svinjah, črnih čopičarkah, ki sicer zaradi nevarnosti novega koronavirusa trenutno niso na ogled obiskovalcem, imajo pa jih tudi kenguruji. V bližnji prihodnosti bodo mladički še pri antilopah, navadnih jelenih, damjakih, alpskih kozorogih, črnih štorkljah. Spremljamo, pričakujemo, a nikoli ne veš zagotovo, kdaj in koliko,« je dogajanje, ki ga je v ogradah pričakovati v naslednjih tednih in mesecih, povzela sogovornica.
 

Marsikaj drugače

V zadnjem letu je zaradi epidemije tudi v živalskem vrtu marsikaj drugače. Zaradi varnostnih ukrepov si obiskovalci še vedno ne morejo ogledati hranjenja živali, odpovedan je tudi ves izobraževalni program, kamor med drugim spadata tudi programa Oskrbnik za en dan in Srečanje z naj živaljo, a so veseli, da so odprti in da na svojih 19 hektarih velikem vrtu obiskovalcev vseeno lahko ponudijo lep sprehod z opazovanjem živali.

Odprta vrata jim omogočajo preživetje, saj 92 odstotkov obratovalnih stroškov pokrijejo iz vstopnine. Po ponovnem odprtju sredi januarja se v vrt najpogosteje vračajo obiskovalci z letnimi vstopnicami, ki odslej veljajo 365 dni in niso vezane na koledarsko leto, obisk pa je primerljiv s tistim pred epidemijo. Hrepenenje po stikih človeka in živali je, vsaj tu, obojestransko. Tudi  so dragocena popestritev dneva za tamkajšnje stalne prebivalce.



»Ko je bil vrt med prvim in drugim valom zaprt, smo opazili, da so živali vsakokrat, ko je kdo prišel ali se pripeljal mimo, takoj pogledale in so bile pozorne na dogajanje. Zdajle se žirafa ne meni za naju, drugače pa bi takoj pogledala, kdo gre. So pa vse živali, ki so bolj pogosto prihajale v stik z obiskovalci, te pogrešale, torej vse velike mačke, primati … a prav te so tudi najbolj občutljive za okužbo z novim koronavirusom. Da bi jih pred njo obvarovali, smo jih zdaj tudi nekoliko bolj ogradili, da obiskovalci ne morejo zraven,« je biologinja pojasnila dodatne pregrade, ki preprečujejo približevanje šimpanzjim ogradam. Zaposleni se tudi redno testirajo, nosijo zaščitno opremo od maske do rokavic ter se redno razkužujejo. Čeprav so po svetu poročali o okužbah, sogovornica ne pozna primera, da bi katera od živali tudi poginila.


 

Za ene zoom, za druge ogledalo

Kaj pa meni o tem, da so v čeških živalskih vrtovih v mestih Dvůr Kralove in Brno šimpanzom organizirali druženje po zoomu? »Šimpanzi so zelo inteligentni, velikokrat pravimo, da toliko kot od tri do pet let stari otroci, ampak v resnici je odvisno, v čem jih primerjamo. Denimo kratkoročni spomin imajo veliko boljši kot večina študentov. Potrebujejo veliko izzivov in češki živalski vrtovi so se odločili za zoom, kar je super popestritev. Mi jim postavljamo drugačne izzive: od ogledal do posebnih posod, palčke, s katerimi si morajo pomagati, da pridejo do soka, pa z valji, ki jih kotalijo toliko časa, da ven padeta sadje ali zelenjava, prinašamo jim plišaste igrače in odeje,« je naštela.



Kar nekaj dela ima najstarejša članica ljubljanskega šimpanzjega tropa, 46-letna Mojca, tudi z novoletnim darilom, preprostimi rokavicami brez prstov, ki jih ji vsako leto znova splete Irena. Za to se je odločila, ker si je šimpanzinja tako pozorno vedno ogledovala njene rokavice, kako si jih nadene in sname in tako jo lahko posnema, dokler jih do konca ne strga. »Mojca, kje si? A me poznaš? Kaj je? A nisem lepa?« je gostiteljica poklicala svojo ljubljenko v ogrado.



Ob njej je bila še vnukinja Leona, ki bo letos dopolnila pet let, zgoraj sta sedeli Leonina mama Neža in Nika. Toda babici Mojci še zdaleč ni bila všeč Irena z masko, zato je proti nama kljub prigovarjanju, naj tega ne stori, zalučala iztrebke. »Presneta punca, očitno ne mara maske ali pa je ljubosumna,« je pojasnila njeno neolikanost. Za opičje početje se pri sosedih medvedih niso menili. Tako 36-letna Meta kot dve desetletji mlajša Čupa in še mlajša Pombi so ležali in le pogledovali gor. V brloge se umaknejo le za nekaj najbolj mrzlih dni v letu, ker jih hranijo, pa so dejavni vse leto, tudi pozimi.

Če ne bi bil ponedeljek, bi bila za slonico Gango, ki se je tisti čas trudila z puljenjem suhe trave s trobcem iz mrežaste vreče, prav tako eno najstarejših prebivalk vrta, 10. ura čas za trening nege nog oziroma trening manikire in pedikure, kot se je izrazila Irena Furlan. Slonom namreč nohti nenehno rastejo in pri teh, ki živijo v živalskih vrtovih, se ne obrabljajo tako kot v naravi.

»Tako da jo je treba vsak dan trenirati, da dovoli rezati nohte in poroženelo kožo na podplatih, kar je treba opraviti enkrat na mesec, s tem pa jo naučimo tudi, da dovoli vzeti kri iz noge. Vsak dan mora pokazati tudi zobe, s čimer jo natreniramo, da ji lahko vzamemo slino za pregled morebitne tuberkuloze. Podobno je z marsikatero vajo, ki jo vsak dan, tudi petkrat na dan, opravljata morska leva. Tako živali naučimo, da jih s čim manj stresa lahko tudi pregledamo in da jih za to ni treba uspavati,« je razkrila.