Letošnje vreme še najbolj ustreza mušnicam

Letošnje leto domala na vseh področjih štrli iz povprečja in med tistimi, ki to sezono opažajo razlike, so tudi gobarji. Z Notranjskega so, denimo, prispela poročila o krasnih rdečih mušnicah in tako rekoč nobenih gobanih, čeravno med gobarji menda velja, da tam, kjer mušnica raste, najdeš še jurčka. Da je precej drugače, pritrjujejo tudi v ljubljanskem gobarskem mikološkem društvu: »Gob je bistveno manj kot v običajnih letih,« je dejal strokovnjak za določanje gliv Stanislav Kaiser.

Možakar, ki stoji za čudovitimi podobami fotogeničnih rdečih mušnic, je Tine Schein iz Notranjskega regijskega parka. Zdaj je svetovalec direktorja, sicer pa je bila ustanovitev parka njegova zamisel, lep čas je bil njegov direktor, je tudi nekdanji župan Cerknice, ekolog in v sklopu te privrženosti naravi »trajnostni gobar«, kakor so opise nanizali njegovi sodelavci.



Schein se je ob tem krohotal in poudaril predvsem, da je gobar v zmernih količinah: »Večino gob pustim, da odložijo svoje trose in da gre reprodukcija naprej. Navsezadnje jih več kot toliko ne moreš pojesti.« Predvsem je opazovalec narave in tako vsako leto evidentira nekaj najdišč bolj redkih vrst gob, teh pa je bilo na Notranjskem pred leti veliko več. »Po zadnjem žledu leta 2014 in napadih podlubnikov v naslednjih letih je gozd tukaj precej manj gozdnat, kar vpliva tudi na rast gob,« je ugotavljal. Nekatere vrste so skoraj izginile iz tamkajšnjih gozdov, letošnje leto je še posebej specifično, »saj Notranjska skoraj nima gob, zlasti tistih, ki so primerne za kulinariko. Te dni so sicer nekoliko bolj začele rasti marele.«



Da je opazil prav mušnice, ni naključje, saj sodijo med njegove najljubše gobe, mamljive so pravzaprav za vse, ki radi fotografirajo gobe, je dejal: »Ta rdeča barva je verjetno ena najlepših v naravi.« A rdeča mušnica kljub slovesu, da je zelo strupena, ni tako nevarna kot zelena ali koničasta (bela) mušnica. Po zaužitju rdeče mušnice zastrupitev običajno izzveni spontano, brez uporabe zdravil. Že v manjših količinah pa je nevarna za majhne otroke.


 

Če greš po gobe, pomeni, da greš po jurčke

Tine Schein je to sezono kljub vsemu opazil tudi kakšnega gobana, a le v dveh krajših terminih – julija in proti koncu avgusta, zdaj pa jih, kakor je razmišljal, verjetno ne bo več, razen posameznih. »Mušnice in jurčki se radi pojavijo na istem rastišču, ker potrebujejo nekoliko bolj kislo zemljo, takšna pa je na obrobju smrekovih gozdov oziroma smrekovih nasadov, pri čemer morajo biti izpolnjeni temeljni pogoji za rast gob: dovolj vlage, prave temperature in prava luna,« je sogovornik prenesel prepričanje »pravih gobarjev«, ki pa, je nemudoma dodal, ponavadi ne drži.

Na Notranjskem raste od osemsto do tisoč vrst gob, užitnih jih je od petdeset do sto, ljudje pa nabirajo predvsem jurčke. »Če na Notranjskem rečeš, da greš po gobe, to pomeni, da greš po jurčke – podobno kot je pri ribarjenju: če greš lovit ribe, greš lovit ščuko.«



Domačini (izjema so tisti, ki so vključeni v gobarska društva in poznajo nekaj več vrst) nabirajo tri ali štiri vrste: jurčke, kakšnega turka, lisičke ter marele. Včasih so nabirali še maslenke in nekatere vrste parkeljcev, a ti zlagoma izginjajo z jedilnika, ker jih ljudje preprosto ne poznajo več. »Tradicija poznavanja in nabiranja gob je v zatonu. Naša mladina gob skoraj ne pozna več, če pa jih že pozna, si jih ne upa nabirati in še manj jesti.«

Druga skrajnost je plenjenje narave, kakor Tine Schein imenuje delovanje tistih, ki nabirajo gobe v ogromnih količinah. »S tem opustošijo cela območja v gozdovih, potem pa pričakujejo, da bo naslednje leto na istem mestu še več gob.«


 

Leto lisičk

Podobno kot Schein razmišlja Stanislav Kaiser, strokovnjak za določanje gliv iz Gobarskega mikološkega društva Ljubljana, sicer pa arhitekt. »Gobe proučujem, nisem pa lovec na trofeje,« se je opisal. »Nabiralništvo me ne zanima. Če jih že naberem za hrano, nikoli ne vzamem več kot dva kilograma. Taka količina v prehrani dejansko zadošča za več oseb. Kajti ni pomembno samo to, da jih nabereš, moraš jih tudi očistiti in na koncu pripraviti in pojesti.«



Tudi na pregovorno opazko, da gobe najbrž opazi, čim stopi v gozd, je odgovoril z zadržkom: » Ni rečeno. V gozd grem brez posebnega pričakovanja, zanima me, kaj vse raste, ne samo, kaj bom užitnega našel.«

Letos je v gozdu opažal predvsem, da je gob manj kot običajno. Sicer je, kot je pristavil, vsaka sezona po svoje posebna. »V preteklih letih smo bili navajeni, da je bilo poletje bolj vroče in suho, avgust pa se je končal z dežjem, in takrat so gobe pognale. Letos ni bilo tako, padavine in temperaturne spremembe, torej ohladitve, so bile v intervalih, zato je bilo vrst, ki jim to ne ustreza, precej manj.«

Gobe namreč potrebujejo za rast konstantno temperaturo, konstantno vlago in čim manj vetra. »Če tega ni, ne rastejo oziroma rastejo v bistveno manjših količinah.« Nekoliko bolje je bilo to sezono v hribovitih predelih, sicer pa je bila po Kaiserjevih besedah rast gob omejena zelo lokalno in na zelo kratek čas, kvečjemu kakšen teden do deset dni. Avgusta je bilo, denimo, na Pokljuki mogoče najti precej jurčkov in lisičk, kajti to je bil mesec, ki je po dežju izstopal, julij prej je bil sušen, prav tako potem september.
 

Nagledali so se rdečega prekatnika

Poletje, kakršno je za nami, ne ustreza gobanom, nekatere vrste, ki imajo rade toploto, se skoraj niso pojavile, denimo vražji goban ali kajželj, je za primer navedel Kaiser. Precej več je bilo lističark, tudi lisičk. »Običajno je tako: če rasne razmere bolj ustrezajo lisičkam, potem manj ustrezajo gobanom. V letih, ko je več lisičk, je manj gobanov, in obratno.«



Po drugi strani so se gobarji in drugi obiskovalci gozdov letos lahko nagledali rdečega prekatnika, ki je sicer precej redka goba. »Je užitna, a ker je redka in zavarovana, je ne uživamo. So pa člani društva skoraj vsak ponedeljek, ko imamo sestanke, prinesli kakšnega kot naključno najdbo, sicer zavarovanih gob ne nabiramo.« Ljubljansko društvo ima okoli sto članov, ki gobarijo predvsem v osrednji Sloveniji, pa tudi na Dolenjskem in Gorenjskem.

Vreme, kakršno je zdaj, torej bolj hladno in mokro, po sogovornikovih besedah ustreza mušnicam; v tem času je pogosta zlasti citronasta mušnica, pojavljajo se tudi zelene, koničaste in rdečkaste mušnice. Kaj pa marele, ki jih opažajo na Notranjskem? »Dežnikarice so znanilke rasti drugih gob. To pomeni, da ko je dež in se ohladi, najprej zrastejo marele, betičaste prašnice, tintnice, tem po približno desetih dneh sledijo druge vrste,« je napovedal strokovnjak.



Toda če bo hladno, se bo gobarska sezona hitro končala. Ohladitve in prve slane namreč zdesetkajo gobe tako po količini kot raznovrstnosti, zato bomo po prvi slani težko še našli gobane, bodo pa, na primer, rasle kolobarnice in koprenke, pravi sogovornik.

Na vprašanje, kako na rast gob vplivajo posegi v naravo, težko odgovori, sklepa le po spremembah, ki jih tudi on opaža v zadnjih desetih, petnajstih letih, ko so gozd prizadele naravne ujme, kot so bili vetrolomi in žledolomi. »Kjer so padle velike površine gozda, so se razmere zelo spremenile. Teren je tudi zaradi načina spravila lesa zelo uničen in razmere še desetletja ne bodo primerne za rast gob.« Na splošno pa so gozdovi slabše vzdrževani, kot so bili pred štiridesetimi leti, kar se med drugim vidi po rasti gob.