Oktober je mesec kostanja, le kdo si ga ne privošči rad, kuhanega, pečenega, kot dodatek jedem ali pa kot ključno sestavino božanskih sladic. A pozor, tudi pri nabiranju kostanja veljajo gozdne zakonitosti, ki se jih mora držati vsak odgovoren sprehajalec in nabiralec.
Ne smemo si ga nabrati, kolikor nam srce poželi, kakor pri gobah je tudi pri tem drevesnem plodu omejitev dva kilograma, nabiranje na zalogo, če nimamo za to ustrezno prijavljene dejavnosti, je prepovedano. Kostanj raste tako rekoč po vsej državi, drevesa najdemo do nadmorske višine 800 metrov, tako globoko v gozdu kot na jasah, travnikih ali pa robovih gozda. Nabiramo ga lahko tudi v zasebnem gozdu, če nam lastnik površine tega ne prepove – to pa lahko stori le takrat, če se sam poklicno ukvarja z nabiranjem tega sadeža in njegovo prodajo. Takšna prepoved mora biti ustrezno označena ob dostopu v gozd.
Kdaj so slastni plodovi zreli, je precej odvisno od vremena, zlato pravilo se glasi, da je zrel, ko je povsem rjav, načeloma pa je najokusnejši, ko temperature padejo pod ničlo. Luknjičave in zelenkaste plodove pustimo v gozdu.
Jesen ne sme miniti brez vonja po pečeni dobroti.
Doma nam, kot rečeno, ponuja številne možnosti priprave; večina prisega na pečenega nad ognjem, dom pa prijetno zadiši, ko ga pečemo v električni pečici. Mnogi nabiranje in pripravo najraje prepustijo drugim ter si jesensko dobroto privoščijo med sprehodom mimo mestnih stojnic.
Komentarji