Vrtec

Starši si življenja brez vrtcev skorajda ne znamo več predstavljati. V njih so otroci v varnem in spodbudnem okolju, kjer se učijo samostojnosti, najrazličnejših veščin, navezujejo stike zunaj svoje primarne družine in se imajo ponavadi zelo lepo, saj počnejo mnogo stvari, ki jih sicer verjetno ne bi mogli.

V vrtcu veljajo določena pravila, ki jih morajo v zadnjem času bolj kot otroci usvojiti in ponotranjiti starši, ampak to je že druga tema.

V SSKJ2 beremo, da je vrtec »ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok«, v Urbanističnem terminološkem slovarju, da je to »stavba s pripadajočimi urejenimi zunanjimi površinami, namenjena varstvu in vzgoji predšolskih otrok«, v obeh slovarjih pa niso omenjene osebe, ki vse to otrokom nudijo.

Vzgojiteljice in vzgojitelji, pomočniki in pomočnice, vsi, ki delajo v kuhinji in skrbijo za stavbo, v kateri poteka predšolska vzgoja, pomembno prispevajo k iskricam v očeh naših otrok, ki nam staršem nadvse resno razlagajo, da je njihova »služba« vrtec.

Pa vendar večkrat lahko preberemo, da se v političnih krogih kakšna skupina odraslih obnaša kot v vrtcu, tudi za parlament so že zapisali to primerjavo. V mislih imamo nezrelo obnašanje izvoljenih predstavnikov, ki ga sicer pripisujemo otrokom. Predanost poklicu je vrlina, ki jo moramo v naši družbi spet začeti ceniti, kar se mora pokazati s spoštovanjem dela in tudi s primernim plačilom. Vrtec naj bo vesel kraj za otroke in zaposlene, tisti, ki imajo možnost odločanja, pa naj se obnašanja kot v vrtcu vzdržijo.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Mateja Jemec Tomazin.