Roberto Cavalli, oblikovalec, ki je Made in Italy ponesel daleč v svet

Italija se je ta teden s slovesnostjo v znameniti firenški baziliki San Miniato al Monte poslovila od še enega svojih velikih modnih imen 20. stoletja, Roberta Cavallija, ki je Made in Italy ponesel daleč v svet. Slovel je kot kralj živalskih vzorcev, usnja, tekstur in barv, simbol vsega tega maksimalizma pa je bil s svojim razkošnim življenjskim slogom kar sam.

Iz modnega sveta se je v zasebnost umaknil leta 2015, kot kreativni direktor ga je zaradi zdravstvenih težav zapustil že dve leti pred tem. Za njim so na njegovo mesto sedli Francoz Yvan Mispelaere, Norvežan Peter Dundas, Britanec Paul Surridge, od oktobra 2020 hiši kreativno dirigira Sicilijanec Fausto Puglisi, ki je po ustanoviteljevi smrti dejal, da bo ostal »svetilnik navdiha«: »Roberto je bil lev, njegovo življenje je bilo večje od življenja. Napisal je lepo poglavje v modi; bil je utelešenje drznega, lepega, potiska – svobode.«

Po Dundasovih besedah je bila Cavallijeva moda natanko takšna, kot je živel, barvita, vesela in takšna, da je ni bilo mogoče prezreti. »Njegova hiša v Firencah, kjer mi je omogočil živeti prvo leto dela z njim, je bila čudovita zbirka, menažerija eksotičnih živali [med njimi so bile tako papige in perzijske mačke kot opica], barvnega brokatnega pohištva, grafik in religioznih ikon vsepovsod!«

Tudi Giorgio Armani, čigar modna vizija ne bi mogla biti bolj drugačna od Cavallijeve, je do kolega, »pravega umetnika, divjega in čudovitega v svoji uporabi potiskov, ki je bil sposoben spremeniti domišljijo v zapeljiva oblačila«, vselej gojil veliko spoštovanje. Njegovega pomena ni prezrla niti politika. Od »enega najbolj briljantnih in eklektičnih glasov italijanske mode« so se poslavljali toskanski guverner in firenški župan, ki sta izpostavila njegovo genialnost, kreativnost in obrtniškost pa tudi njegovo brezpogojno ljubezen do Firenc (leta 2021 so tam po 51 letih zaprli tovarno in sedež podjetja), predstavniki kulturnega in turističnega ministrstva ter tudi premierka Giorgia Meloni. »Italija in modni svet sta izgubila velikega podjetnika in inovatorja. Njegovo ime bo za vedno ostalo sinonim za slog,« je zapisala.

Sam je v pogovoru za Wallpaper pred časom dejal, da ga ljudje po svetu ne obravnavajo kot modnega oblikovalca, ampak kot rockovsko zvezdo, kar ga je vedno znova šokiralo. »Ne morem hoditi po newyorški Peti aveniji, ne da bi me obravnavali kot rockovsko zvezdo. Morda še več kot to – velikokrat sem namreč hodil po Peti aveniji z rockovskimi zvezdniki, pa nihče ni bil pozoren nanje, kar se mi je zdelo zelo čudno,« je priznal. Prepričan je bil, da je bil te pozornosti deležen zaradi svoje mode, morda tudi zaradi svoje iskrenosti, naravnosti.

Vnuk slikarja Giuseppeja Rossija

V Firencah se je rodil in na starodavnem podeželskem posestvu na njihovem obrobju je živel, najdlje s svojo nekdanjo ženo in poslovno partnerico Evo Mario Düringer, s katero je vodil kreativo svojih blagovnih znamk. Z Miss Avstrije iz leta 1977 se je poročil in ločil tri desetletja zatem (imata tri otroke), zadnjih več kot petnajst let je živel s 46 let mlajšo švedsko manekenko in igralko Sandro (Nilsson) Bergman, ki mu je lani marca rodila šestega otroka. Ime je dobil je po njegovem očetu Giorgiu, sicer rudniškem nadzorniku, ki so ga skupaj s tovariši odporniki med vojno ubili nacisti. Roberto je imel tedaj le štiri leta in dogodek ga je tako pretresel, da je začel jecljati.

Mama Marcella (Rossi) Cavalli je bila šivilja. Po njenem očetu slikarju Giuseppeju Rossiju, ki je razstavljal celo v slavni firenški galeriji Uffizi in je bil pomemben avtor v italijanskem gibanju oziroma toskanski slikarski šoli 19. stoletja Macchiaioli (konceptualno je bila podobna ideji italijanskih impresionistov), je Roberto podedoval nekaj umetniškega duha. Študiral je umetnost in arhitekturo na firenški umetniški akademiji Istituto d'Arte, tam pa je spoznal svojo prvo ženo Silvanello Giannoni, s katero je imel dva otroka.

Da bi kaj zaslužil, je že med študijem začel izdelovati poslikave majic za prijatelja, ki je imel posel s pleteninami, za prodor pa je bila usodna zabava leta 1970, na kateri se je gostitelju, oblikovalcu usnja Mariu Valentinu, da bi naredil vtis na žensko družbo, pohvalil, da tiska na usnje. Že naslednji dan mu je moral pokazati vzorce, s katerimi ga je navdušil. Njegov način tiskanja usnja z vzorci je kmalu pritegnil pozornost francoskega proizvajalca prestižnih izdelkov Hermès, ki je po pisanju Vogua želel odkupiti ekskluzivne pravice za to tehniko, in Pierra Cardina.

Tudi za nadaljnjo Cavallijevo kariero je bila usodna Francija, v Saint Tropezu na Azurni obali, kamor je zahajal svetovni trend set, je na začetku 70. let odprl svoj prvi butik Limbo, kjer je prodajal »mlado, noro poletno modo«, med njegovimi strankami je bila Brigitte Bardot, po pisanju nekaterih tudi Sophia Loren. Prvo kolekcijo, vključno z usnjenimi večernimi oblekami in kopalkami, je predstavil na vsakoletnem Salon du Prêt-à-Porter v Parizu. Doma je debitiral leta 1972 v firenški Palazzo Pitti, kjer je pritegnil pozornost s kreacijami boho-chic in patchwork iz denima. Kot so ob njegovi smrti zapisali v New York Timesu (NYT), je v nekem ameriškem zaporu kupil zabojnik starih kavbojk, jih opral, izrezal in sešil nazaj z usnjenimi kosi, njegova okrašena, ročno izdelana, boemsko elegantna oblačila pa so bila popolnoma usklajena s hipijevsko estetiko zgodnjih 70. let.

Na veliko kopirana modna zamisel

Po poslovnem padcu v 80. letih, h kateremu je pripomogla uveljavitev izčiščenega sloga, ki so ga simbolizirali Calvin Klein, Rei Kawakubo, Jil Sander in Helmut Lang, se je v prvi polovici 90. let vrnil na urnik milanskega modnega tedna. V tistem času je prodrl s še eno modno zamislijo, ki je danes na veliko kopirana v množični industriji džinsa: izumil je ne samo obrabljene kavbojke, temveč tudi elastične, ki se ženskemu telesu prilegajo kot druga koža, in jih povzdignil v kos visoke mode. Ko jih je na modni reviji leta 1993 prvič nosila Naomi Campbell, so postale velik hit.

Med Cavallijevimi naročnicami in sledilkami so se vrstile zvezdnice, pevke Jennifer Lopez, Victoria Beckham in Beyoncé, za katere je snoval oprave za turneje, ambasadorke njegovega modnega sloga so postale manekenke Cindy Crawford, Kate Moss in Gisele Bündchen, hollywoodska igralka Sharon Stone ter pevska legenda Lenny Kravitz.

Kot so zapisali v NYT, je s svojim slogom stopil v vakuum, ki je nastal po smrti Giannija Versaceja leta 1997. Postal je ime za vse mogoče, od nakita, parfumov in sončnih očal do otroških oblačil in dodatkov za dom ter celo za vodko. Na začetku novega milenija je postal pomembno modno ime tudi v priljubljeni televizijski seriji Seks v mestu. Aktualni kreativni direktor Fausto Puglisi hiše Cavalli – ta je od leta 2019, ko se je zaradi finančnega neuspeha umaknila z ameriškega trga v lasti dubajske Vision Investments oziroma Damac Properties – se je za Vogue spominjal teh let. Bil je v ZDA in bil je čas serije Seks v mestu, »vse je bilo v znamenju Cavallija, Cavallija, Cavallija«. Potem ko je konec 90. let odprl svojo prvo trgovino v Združenih državah, je do leta 2010 njegova modna hiša upravljala že šestdeset butikov po vsem svetu.

Posnemal je Boga

V zgodovini mode bo Roberto Cavalli ostal zapisan po seksapilni modi z bogatimi živalskimi vzorci, živimi barvami in teksturiranem usnju. Kot so ga enkrat označili v britanskem Independentu, je bil molto sexy, molto animal print in molto, molto Italiano (zelo seksi, zelo živalsko vzorčast in zelo, zelo italijanski). Rad je poudarjal, da mora biti vsaka ženska posebna, seksi in lepa, ne glede na to, koliko je stara.

Toda vsi njegove mode niso videli takšne. Kot je dejal v pogovoru za Wallpaper, novinarji pišejo, da je preveč vulgaren in preveč seksi. »To me ubija, ker sem zelo proti vulgarnosti. Včasih je meja med vulgarnostjo in seksapilnostjo zelo tanka,« se je zagovarjal. Všeč mu je bila narava. »Začel sem ceniti, da imajo tudi ribe fantastično barvno 'obleko', prav tako kača in tiger. Spoznal sem, da je Bog najboljši oblikovalec, zato sem začel kopirati Boga.« Najprej, že v 70. letih, je kopiral gepardji kožuh, v 90. letih zebrinega, nato tudi metulje, leoparda, krokodila, risa, kače in namesto ribjih lusk uporabljal bleščice, včasih so bili vzorci le plod domišljije.

»Všeč mi je moda, ki je drugačna – minimalizem je dolgočasen. Jaz sem vrh v maksimalizmu,« je dejal na svojem nastopu na Univerzi v Oxfordu leta 2013. Leta 2005 se je v Las Vegasu proslavil kot oblikovalec prenovljenih kostumov Playboyjevih zajčic, dve leti pozneje je ustvaril kolekcijo s švedskim velikanom hitre mode H&M, a doživel je tudi napade organizacij za zaščito pravic živali pa tudi spodrsljaje, za katere se je moral opravičiti. Leta 2004 je užalil hindujce, ko je kolekcijo spodnjega perila okrasil s podobami njihovih božanstev, študenti islamskega sufizma pa so leta 2014 zagnali kampanjo proti logotipu Just Cavalli, češ da je prav tako zlorabil sveti verski simbol.