Kozje ima novega prebivalca

»Kozje se je v torkovo jutro prebudilo s prebivalcem več. Mimoidoče­ pozdrav­lja kozjanski zmaj,« je zakrožila novica na lokalnih družbenih omrežjih, na katero so se usuli večinoma navdušeni komentarji: Bravo, velemestno ... ja pravi lepotec. Pa še iz bifeja pri pošti se ga lepo vidi, bodimo ponosni, da imamo takega Zmaja.

Po besedah županje Kozjega, enega od najstarejših naselij na Kozjanskem, ki ima 3000 prebivalcev, so že za prvo krožišče, ki so ga uredili leta 2020, izbrali tri umetnike ter jih poprosili za idejne predloge, k ocenjevanju pa povabili predstavnike vseh društev v kraju, krajevne skupnosti in javnih zavodov.

Izbrali so zamisel o kozjanskem jabolku steklarja Mitje Lukanca, ki so mu nato zaupali še skulpturo v novem krožišču. Predlog je izbral in potrdil občinski svet – v krožišču naj stoji zmaj. Po ljudski legendi je namreč v teh krajih živel hud zmaj, ki je vsako leto zahteval mladenko. Krajani so mu podtaknili kozo, napolnjeno z apnom, ki jo je zmaj požrl, potem pa se je šel k vodnjaku napit in v njem utonil. Tako je koza pregnala zmaja in kraju dala ime. »Zmaja imamo zato tudi v občinskem grbu,« je mimogrede pojasnila županja Milenca Krajnc. O njegovi ceni ni želela govoriti.

Tudi skulpturo kozjanskega jabolka je oblikoval steklar Mitja Lukanc. FOTO: Mojca Valenčak/občina Kozje

Po dokončanju ureditve krožišča bo podstavek steklenega zmaja – te kraje so namreč zaznamovale glažute in fužine – obložen s kamenjem, saj je zmaj z repom razbil kozjanski grad. Nasadili bodo še nizke borovce ter v neposredni bližini postavili klopi za fotografiranje. Prepričana je, da ima kar 4,5 metra visoka skulptura, ki simbolizira »modrino, čistost in moč«, turistični potencial. »Navdušenje krajanov je bilo v superlativih ob postavitvi skulpture jabolka, se pa najdejo posamezniki z drugačnim mnenjem,« je povedala županja. Obe skulpturi sta ponoči tudi osvetljeni.

Najboljše krožišče je z vidika varnosti prazno

Idej, kako urediti otoček sredi krožišča, ne manjka. Od harmonike pri Lescah, pletenke pri Novem mestu, preše blizu Žičke kartuzije, blizu Lenarta stoji mlinsko kolo, v Ilirski Bistrici se krožišče ponaša z bajerčkom in mestoma celo z racami, eno od kranjskih s simbolom bitcoina, v Bučni vasi pa s skulpturo v obliki železnodobne situle ... Da lokalna domišljija očitno nima meja, sta že pred šestimi leti dokazala fotograf Jaka Babnik ter umetnostni zgodovinar in kustos Miha Colner z razstavo in publikacijo Top lokacija.

V devetih mesecih sta dokumentirala približno 80 slovenskih križišč, njihovo število se je večalo, zaradi identificiranja krajev s podobnimi simboli so se motivi začeli podvajati. »Ljudem so se primeri zdeli smešni, meni pa grozni. Prav tako zgodbe, ki so stale za njimi,« danes dodaja Babnik.

Lokalne skupnosti krožiščem dajejo bistveno večjo simbolno vrednost, kot jo imajo. FOTO: Jože Suhadolnik

Arhitekt in dekan ljubljanske fakultete za arhitekturo Matej Blenkuš je pojasnil, da so se krožišča pojavila pred dobrimi petnajstimi leti, ko je Družba za razvoj infrastrukture začela preurejati prometni sistem ter umeščati krožišča namesto križišč.

»Pogosto so vezana na državne ceste, njihova vsebina pa sodi pod lokalno samoupravo, kar je tudi pravzrok vsega. Lokalne skupnosti so tem prostorom dale bistveno večjo simbolno vrednost, kot jo imajo. V resnici je to nedostopen prostor, ni namenjen ne pešcem ne kolesarjem. Najboljše krožišče, tudi z vidika prometne preglednosti, je prazno,« je poudaril Blenkuš.

Marsikdo ima bizarno urejena kroži­šča za degradacijo prostora, toda po besedah krajinske arhitektke in profesorice Ane Kučan so ob trenutno veliko resnejših problemih degradacije krajine nepomembne. Tudi Blenkuš je poudaril, da gre za veliko bolj kompleksno vprašanje. V mislih ima stihijski razrast obrtno-poslovnih con blizu avtocestnih priključkov, ki jih najpogosteje upravičujejo kot spodbudo gospodarskemu razvoja kraja.

»Toda s prostorskega vidika so te cone sporne. Ob avtocestah bi morali zagotoviti vsaj stometrske zelene koridorje oziroma čim manj ­posegati v obstoječe biotope in ­habitate, tu bi morala veljati odločnejša vloga ministrstva za naravne vire in prostor,« je prepričan. V vseh teh posegih se po njegovem kaže izjemno poenostavljeno in kratkoročno ­razmišljanje.