Kot bi bilo včeraj

Kolikokrat rečemo, običajno, ko po dolgem času koga srečamo, da je, kot bi bilo včeraj. Z nekaterimi ljudmi nas vežejo posebna občutja. Na dan mahoma privrejo dobre energije, lepi spomini, nostalgija, če hočete.

Sama ljudi in doživetja povezujem tudi z glasbo. Natanko se spominjam, kako smo se kot mulci s sošolčevim hroščem peljali na smučanje v Kaprun in na ves glas vrteli kaseto Pet Shop Boys, in kot v pesmi We Were Never Being Boring nam nikdar ni bilo dolgčas. Ali pa kako nam je s starši v New Yorku ob torkih zvečer v Michael's pubu na Tretji aveniji na klarinet v živo igral Woody Allen s svojim New Orleans Jazz Bandom. Odtlej je milozvočna skladba In the Evening ena mojih ljubših.

Včasih podoživljam tudi posebno vznemirjenje izpred desetletja, ko so na terasi Sunny studia gostili legendarnega oblikovalca Philippa Starcka, ki je prišel z ženo Jasmino (očarljivo se je pohvalil, da je za njeno lepoto kriva tudi slovenska in hrvaška kri). Po nastopu pianista Bojana Goriška, ki je igral Philippa Glassa, je navdušeno skočil s stola in vidno ganjen ploskal. »Veste, desna polovica mojih možganov se deli na ljubezen in dizajn, druga polovica je samo za glasbo,« je rekel Starck. »V naslednjem življenju bi bil rad pianist, skladatelj.«

Kot bi bilo včeraj in najbolj čarobno, pa je bilo zame maja lani v Parizu. Z mojima najdražjima prijateljema A. in G. smo vstopili v preddverje hotela Four Seasons George V, ko je – ob pišu pomladnega vetra in vonju po sveže narezanih potonikah – v kasen večer prineslo znano Sinatrovo melodijo Fly Me to the Moon. In Other Words, z drugimi besedami, srce je zares lahko napolnjeno (le) s pesmijo. In ne nazadnje: danes je včerajšnji jutri.