Kosmata moda

Ni skrivnost, da se me je modni­ čut ognil v velikem loku. V ­zgodnjem otroštvu je to prikrivalo­ dejstvo, da sem odraščal v socializmu, ko ni bilo prav veliko izbire modnih prebitkov, če nisi imel strica v Nemčiji. No, včasih so k nam zašle kakšne rifle, sicer pa smo bolj sloneli na puloverjih iz Burde in retro kosih iz dedkove omare.

V osnovni šoli se je moja šepava modna zavest skrivala v sploš­nem modnem toku. Takrat, verjamem da isto velja še danes, je bila zapoved glede oblačenja jasna. V mojem primeru so bile moderne bele nogavice, zavihane kavbojke, ena vezalka je morala biti fluorescentno zelena, druga pa rdeča. Če tega nisi imel, si bil iz mode in so se delali norca iz tebe. Prvi klic samostojnosti in hkrati prvi veliki modni spodrsljaj je nastopil na počitnicah v Rovinju, kjer sem si dal predreti ušesno mečico. Takrat sem ugotovil, da je ogledalo moj sovražnik, saj sem si pomotoma dal uhan v desno uho. V razredu sem potem izvedel, da sem peder.

V srednji šoli so stvari šle po klancu navzdol. Kmalu sem ugotovil, da ne ločim med črno in temno modro. Sošolka mi je ob prilož­nosti dobrohotno namignila, da naj med urejanjem in česanjem kdaj pomislim, kaj se dogaja na moji hrbtni strani, torej tisti, ki je zlohotno ogledalo ne pokaže. Pa sem pogledal in ni bilo dobro. S hrbtne strani sem bil videti kot gnezdo prepelice verižne kadilke, ki stresa svojo razvado na moja ramena. Raje ne povem, kaj se je zgodilo z mojim občutkom za modo, ko sem se vrnil z enoletnega potepanja po Kitajskem. Še danes se mi večkrat zgodi, da me pred odhodom iz stanovanja kdo vpraša: »A to boš imel oblečeno?« Ironično je, da mi je sama beseda moda zelo blizu in hecna, saj so moda tisto, kar nosimo v mošnji. Pa sem se dolgo trudil, da bi lahko to dejstvo uporabil v naslovu katerega od svojih člankov. Vse do tiste modne revije krznenih plaščev.