Ko so v nedeljo zvečer izžrebali zadnjo sedmico, z njo ni odšla še poslednja bilka možnosti, da bi kdaj dobili sedmico, ampak tudi sanje o tem magičnem zadetku. Kultna in nikoli prekinjena loterijska igra, ki se je je že davno oprijelo generično ime loto, se je v šestih desetletjih dotaknila tako rekoč vsakogar, tudi tistih, ki nikoli niso vplačali niti enega listka. Od leta 1991 so v Sloveniji izžrebali 330 sedmic.

Nova sedmica je zdaj šestica, naznanjajo na Loteriji Slovenije, s čimer se bo statistično povečala možnost za dobitek. Žrebanje s 44 kroglicami so prvič izvedli sredi tedna in tako začeli pisati novo zgodovino, ki jo bodo morda obravnavali prihodnji rodovi. Prvo žrebanje lota pri nas je bilo sicer leta 1962, a ta priljubljena igra na srečo ima bistveno daljšo zgodovino in je tako razširjena, da je tudi loterija postalo drugo poimenovanje za tveganje oziroma odvisnost človeka od sreče.

Manj boleča davščina

Prvi znaki loterije segajo v drugo stoletje pred našim štetjem, je mogoče prebrati na wikipediji, to so bili lističi keno iz dinastije Han, z loterijo pa naj bi pomagali financirati velike projekte, kakršen je bil Veliki kitajski zid. Na evropskih tleh so prve loterije potekale za časa rimskega cesarstva, predvsem kot del zabavnega programa ob večerjah. Toda to je bilo omejeno na imenitneže, najstarejši zapisi o loteriji v obliki prodaje srečk za ljudstvo pa so iz časa cesarja Avgusta. Denar, ki so ga tako zbrali, so porabili za popravila v mestu Rim, zmagovalci pa so dobili za nagrado predmete različnih vrednosti.

Od začetkov je osnovna igra dobila številne druge dodatke. FOTO: Miško Kranjec/dokumentacija Dela

Princip loterijskih iger, kakršnega poznamo še danes, je sicer enak od 15. stoletja: veliko število ljudi vplača manjšo vsoto denarja in tako sodeluje v žrebanju za večji dobitek, del denarja pa je od nekdaj, kakor so poudarili pri Loteriji Slovenije, namenjen skupnemu dobremu. Prvo dokumentirano žrebanje v Evropi je bilo leta 1441 v mestu Brugge, ki je bil tisti čas cvetoča metropola, toda visoki stroški, povezani s pogostimi upori, so oblasti prisilili, da so začele iskati nove vire financiranja, ne da bi zvišale davke in še dodatno razburile ljudi. Tako so organizirali loterijo z različnimi dobitki, s katero so zbirali prostovoljne prispevke, izkupiček pa namenili za vzdrževanje mesta.

Žrebanje je bilo javno, izvedli so ga na lesenem odru, ki so ga postavili na glavnem trgu. Dobitnike so določili tako, da so iz ene košare izvlekli srečke z imeni sodelujočih, iz druge dobitek, srečneže pa nato glasno naznanili. Ideja se je hitro razširila, do leta 1500 so v okoliških mestih pripravili že več kot 80 loterij, kajti izkazale se niso le za zelo priljubljeno, ampak predvsem nekakšno nebolečo obliko obdavčitve. Najstarejša državna loterija je, vsaj tako piše wikipedija, nizozemska Staatloterij, ki deluje od leta 1726; tudi angleško poimenovanje, iz katerega izvirajo vsa druga, menda izhaja iz nizozemske besede lot, ki pomeni usoda. Nekateri viri navajajo tudi italijansko besedo lotto, ki pomeni veliko.

Več sreče prihodnjič

Pri nas ima loto nekaj več kot 60-letno tradicijo. V letu 1962, ko je bilo prvo žrebanje, je bil objavljen tudi prvi jugoslovanski zakon o igrah na srečo, ki je k slednjim prišteval loterije, tombole, športne napovedi in druge igre, pri katerih končni izid ni odvisen od znanja in spretnosti udeležencev, ampak od naključja. V prvih treh letih so izvedli 25 krogov, vse do zadnjega pa več kot 3870. Od leta 1966 so bila žrebanja redno vsak teden, v letu 1985, ko se je uveljavila znana matrika 7/39, so za dan žrebanja določili nedeljo, leta 2006 so dodali še sredo. Žrebanja so na začetku potekala v Beogradu pod okriljem Jugoslovanske radiotelevizije, ki je posnetek poslala vsem republikam in pokrajinama, tam pa so jih prevedli. V Sloveniji so poleg slovenske različice na Televiziji Koper predvajali tudi italijansko.

Sanje o sedmici so prevzele marsikoga FOTO: Miško Kranjec/dokumentacija Dela

Žrebanja z značilnim zvokom kroglic, vrtečih se v bobnu, so prinesla v številne domove pričakovanje in takoj po koncu v glavnem mrzlično izpolnjevanje novih listkov. Če je bila vsaj štirica, je bilo nekaj vložka za nakup novih srečk prihranjenega. In tako se je vrtelo iz tedna v teden, pri čemer so pritisk zviševala daljša obdobja, ko sedmica ni bila izžrebana in se je sklad temu primerno povečeval. Tudi tisti, ki se jih ni dotaknila lotomanija, so jo lahko prepoznali po dolgih vrstah pred vplačilnimi mesti ali vsaj po fotografijah v časnikih in krajših zapisih: »V 40. kolu lota ni bilo srečneža, ki bi zadel sedmico, je sporočila Loterija Slovenije. Zato bodo v naslednje kolo prenesli 1.908.000 dinarjev. Sklad za sedmico bo tako v 41. kolu znašal več kot štiri milijone dinarjev. Pa srečno!« je poročalo Delo 11. oktobra 1990, leto preden je Loterija Slovenije začela prirejati samostojna žrebanja.

Čeprav je bilo za lov na srečo veliko različnih možnosti, je bil loto sinonim za igre na srečo, igra z največjim številom igralcev in največjo prepoznavnostjo. Zadnji podatki tržne raziskave (Ipsos, 2022) kažejo, da je v njej sodelovalo približno 950.000 igralcev, kar pomeni 55 odstotkov polnoletnega prebivalstva. Kar 73 odstotkov vprašanih je loto navedlo kot prvo izbiro, ko pomislijo na igre na srečo, poznajo pa jo skoraj vsi; dosega namreč kar 99-odstotno prepoznavnost. Demografija igralcev se ne razlikuje bistveno od demografije prebivalcev Slovenije, res pa je, dodajajo pri Loteriji Slovenije, da je malenkost več moških in igralcev starih med 50 in 59 let.

Loterija je imela vselej mnogo obrazov FOTO: Miško Kranjec/dokumentacija Dela

V letih razvoja je dobil loto številne različice in dodatke, najbolj znanega lotka na začetku tega tisočletja, sledili so še super loto, super sedmica, loto plus, moj lotko, joker …, toda osnovna igra, torej loto, je ostala najbolj priljubljena. V vseh teh letih je porodila tudi največ izmed 60 evrskih milijonarjev, kolikor jih je nastalo zaradi velikih dobitkov. Štirje so se mednje vpisali z igro eurojackpot, eden z vikinglottom, preostali so vplačali loto.

Loterija Slovenije podatkov o dobitnikih seveda ne sme razkrivati, a mediji so doslej izbrskali kar nekaj zgodb o njih. Denimo o nesrečnem srečnežu iz Starš, ki je dvakrat zadel sedmico, kar naj bi mu po pričakovanjih prineslo lagodno življenje do zadnjega dne, pa vendar je na koncu hodil po pomoč na Karitas. Prvič je, kot so poročale Slovenske novice, uganil sedem pravih številk leta 2003 in dobil 33 milijonov tolarjev, še enkrat ga je neverjetna sreča doletela že štiri leta pozneje, ko je bila sedmica vredna 574.000 evrov. Pet let pozneje so mu že blokirali račun.

Spremenjena pričakovanja

Dobitnika najvrednejše sedmice, petih milijonov evrov, sta bila sicer dva, julija 2015 jo je dobil igralec lota iz Kopra, druga pa je bila oktobra lani vplačana prek spletne strani loterija.si. Dobitniki si želijo, kot so opisali pri Loteriji Slovenije, v glavnem čim prej opraviti formalnost (torej še zadnjič preveriti, ali jih oči ne varajo), potem pa oditi in živeti naprej. In medtem ko se srečneži raje skrijejo pred javnostjo, so precej bolj zgovorni župani občin, v katerih so bile zmagovalne kombinacije vplačane, saj se radi pohvalijo z obogatitvijo občinskega proračuna za 15 odstotkov davka od dobitka pri igrah na srečo.

Tudi tisti, ki se jih ni dotaknila lotomanija, so jo lahko prepoznali po gneči pred vplačilnimi mesti. FOTO: Miško Kranjec/dokumentacija Dela

Težko je verjeti, a zgodi se tudi, da kdo celo najvišjega dobitka ne prevzame. V Sloveniji je bil to lotko 6, vreden 1,3 milijona evrov; 20. julija 2014 je igralec listek vplačal na prodajnem mestu Pošte Slovenije na Tacenski ulici 133 v Ljubljani. Po aktivnem, a neuspešnem iskanju dobitnika je znesek nekaj mesecev pozneje vrnila v igro.

Letos so sedmico zadeli štirje igralci lota, zadnja, vredna pol milijona, je bila vplačana 11. junija v Rogatcu. Zadnje žrebanje sedmice je bilo 1. oktobra, prvo žrebanje šestice 4. oktobra. Prenova lota je, kot pravijo pri Loteriji, ena najpomembnejših od prvega žrebanja naprej. »Kljub izjemni tradiciji igre so se vrednote, igralni rituali in pričakovanja sodobnih igralcev močno spremenili,« so med drugim odgovorili na vprašanje, zakaj so se odločili za prelom s tradicijo. Karta, na katero stavijo pri prepričevanju igralcev, se skriva v verjetnostnem računu: možnosti za glavni dobitek so se z 1: 15,3 milijona povečale na 1: 7 milijonov.

Višji so bili zneski, daljše so bile vrste. FOTO: Dejan Javornik