Kolosej še vedno najbolj obiskana znamenitost Italije

Rimski Kolosej, ki velja za eno od novih sedmih čudes sveta in simbol večnega mesta, ostaja najbolj obiskana znamenitost Italije. Arhitektonsko mojstrovino je lani obiskalo 7,5 milijona turistov, kar je sicer nekoliko manj kot v letu 2018. Po številu obiskovalcev ji na Apeninskem polotoku sledita florentinska galerija Uffizi in arheološki park Pompeji.

»Ko bo padel Kolosej, bo padel Rim, z večnim mestom pa ves svet (Quamdiu stat Colisæus, stat et Roma; quando cadet colisæus, cadet et Roma; quando cadet Roma, cadet et mundus.),« je citat angleškega benediktinskega učenjaka Bede Častitljivega iz 8. stoletja, s katerim je mogoče še najbolje opisati mogočno poslopje v središču Rima. 



Kolosej oziroma Flavijev amfiteater, kot se je sprva imenoval (naziv je dobil po cesarju Vespazijanu, ustanovitelju dinastije Flavijcev, ki je naročil njegovo gradnjo), je eden najbolje ohranjenih primerkov klasične rimske arhitekture in največji antični amfiteater. Zaradi tedaj revolucionarnih tehnologij in novih materialov, kot so oboki in beton, je preživel zob časa.

Poimenovan po Neronovem kolosu

Ovalno poslopje z orjaškimi proporci (v širino meri 156 metrov, v dolžino 188, obseg pa znaša 527 metrov) si je Vespazijan – ta je v nasprotju s preostalimi cesarji izhajal iz skromnejše družine vitezov konjeniškega reda – simbolično ukazal Kolosej zgraditi na mestu nekdanjega Neronovega umetnega jezera, ki je sodilo v kompleks razkošne palače Domus Aurea (Zlata hiša).



Amfiteater, svoja vrata je obiskovalcem odprl leta 80 pr. n. št., je kasneje tudi prevzel ime po orjaškem, 30 metrov visokem Neronovem kolosu (Colossus Neronis), ki je bil tam. Vespazijan si je poslopje zamislil kot darilo za vse sloje rimskega meščanstva – in kakšen dar je to bil: Kolosej je lahko sprejel več kot 50.000 ljudi, da so med množičnim vzklikanjem opazovali brutalne gladiatorske boje, smrt in kri v oblakih prahu, ki so se dvigovali s peščenih tal.



Nekateri zgodovinarji menijo, da je v areni umrlo do pol milijona ljudi in nekaj milijonov živali, gladiatorske igre, zlasti lov na divje živali (venationes), pa so uprizarjali vse do šestega stoletja po Kristusu. Čeprav so v amfiteatru izvajali eksekucije na smrt obsojenih zapornikov, ni povsem jasno, ali so v njem ubijali tudi zgodnje kristjane.
 

Središče poganskega sveta

V stoletjih po razpadu rimskega imperija je Kolosej v glavnem sameval in bil prepuščen nemilosti vremenskih vplivov, potresom in vegetaciji, ki se je začela razraščati po njem. Zaradi potresov med devetim in štirinajstim stoletjem se je porušil velik del zunanjega oboda, rimski meščani pa so ga začeli uporabljati kot kamnolom, s pomočjo katerega so zidali svoja domovanja in razkošne palače.



V srednjem veku je postal simbol poganstva, mnogi pa so verjeli, da je to nadnaravno poslopje, in ga zato povezovali s satanom. Tudi italijanski kipar Benvenuto Cellini ga je v avtobiografiji opisal kot kraj, kjer se je v obskurnem obredu srečal s hudiči. Kolosej je navdihnil številne romantične pisce in pesnike ter postal obvezna postojanka mladih intelektualcev in pripadnikov višjih slojev, ki so med 17. in 18. stoletjem potovali po evropski celini. V svojih delih so ga omenjali pesniki Percy Bysshe Shelley, Johann Wolfgang von Goethe, lord Byron in številni drugi.

Propadanje Koloseja je ustavil šele papež Benedikt XIV., ko ga je leta 1744 razglasil za zaščiteni spomenik. Prva restavratorska dela so se začela v 19. stoletju, vendar vse do leta 1990 v njem ni bilo večje prenove. Papež v rimskem Koloseju vodi velikonočni križev pot.

 

Kot simbol moči očaral fašiste

V 20. stoletju je postal turistična znamenitost, kot simbol pa je bil zanimiv za avtoritarne režime, ki so obudili nostalgijo za časi antičnega Rima in njegove veličine. Navdihnil je tudi rimsko mestno palačo ljudstva, ki velja za najbolj prestižno med objekti v stanovanjsko-poslovni soseski, ki jo je dal zgraditi fašistični voditelj Benito Mussolini.

Modernistična različica Koloseja je postala ikona fašistične arhitekture, zaradi kvadratne oblike pa je dobila vzdevek Colosseo Quadrato (kvadratni Kolosej). Kongresna dvorana (Kongresshalle) v Nürnbergu, ki jo je načrtoval arhitekt Ludwig Ruff, je tudi posnetek Koloseja, le da je nemško poslopje precej večje in oblikovano kot konjska podkev.



V preteklem desetletju so v Koloseju potekala obsežna restavratorska dela. Prvo fazo prenove sta prek neprofitne družbe Prijatelji Koloseja (Amici del Colosseo) financirala brata Della Valle, lastnika blagovnih znamk, kot sta Tod's in Hogan, in nogometnega kluba Fiorentina. Njuna pomoč sicer ni bila povsem brezplačna, saj jima je mesto za petnajst let prepustilo ekskluzivno pravico do uporabe podobe Koloseja.

V prihodnje naj bi več denarja namenila italijanska država, tako sta vsaj obljubila nekdanji premier Matteo Renzi in minister za kulturo Dario Franceschini. Zaradi poškodovane notranjosti amfiteatra so doslej večje dogodke prirejali pred poslopjem. Pred njim so nastopili glasbeniki, kot so Ray Charles, Elton John, Andrea Bocelli, Paul McCartney in Billy Joel.

Podoba antične stavbe se je znašla v številnih filmih, kot so romantična drama Rimske počitnice (1953) z Gregoryjem Peckom in Audrey Hepburn v glavni vlogi, v Fellinijevi mojstrovini Rim (1972), hollywoodskem akcijskem spektaklu Gladiator (2000), večina dogajanja v Sorrentinovi mojstrovini Neskončna lepota (2013) pa poteka prav na terasi zraven Koloseja, s katere gledamo tako rekoč v skledo starega Rima. Ruševina je tako kot kapučino in živžav živahnih ulic z vespami postala sopomenka Italije.

–––––––
Avtor je zaposlen v Delovnici.