Ko zemlja pokliče vrtičkarja ...

Davor Špehar ima vrtove vseh vrst: visoko gredo, kakršna je priljubljena med urbanimi vrtičkarji, rastlinjak, ki zagotavlja družini preskrbo z zelenjavo tudi v zimskih dneh, vrt in sadovnjak. Vrt je še čakal dotik semen, sadovnjak je v nastajanju. »Naslednji cilj je samopreskrba s sadjem,« je napovedal inženir agronomije in hortikulture, ki se je kot svetovalec za vrtičkarje vseh sort uveljavil prek portala Zeleni svet.



Greda na kolesih

Iznad Roženplja v Suhi krajini se je ob našem obisku počasi dvigala megla. Sonce je začelo segrevati še vedno dodobra razmočena tla. Dokler se ne osušijo, ne morem delati na vrtu, potem pa bo treba biti zelo hiter, je ugotavljal Davor Špehar. S košarico za nabiranje zelenjave je stopil iz hiše, ki je bila nekoč dom starih staršev. Prenovili so jo in okoli uredili prostor, kjer lahko izživlja svoje vrtnarske zamisli in poskuse. Pred vhodom je bila visoka greda na kolesih. Odgrnil je zimsko kopreno in pokazale so se nastajajoče glave mlade solate in listi redkvice. »Zamislil sem si gredo, ki jo lahko premikam. Ima kolesa, podobna tistim na smetnjakih, ki jih je mogoče kupiti v trgovskih centrih. Jaz sem jih po naključju odkril na bolšjem sejmu.« Nad zelenjavo so napeti loki iz leskovih vej, na katere polaga zaščitno kopreno. »Samo do prve leske se sprehodimo in uporabimo mlade enoletne poganjke,« je navrgel nasvet. Če nežnih mladih sadik ne bi pokril, bi lahko ob jutranjem pomladnem mrazu pozeble.

Ker ni imel primerne prsti za visoko gredo in ker ni hotel, da bi bila pretežka, jo je naredil iz raztopljenih kokosovih vlaken. »To priporočam urbanim vrtnarjem. Petkilogramski kocki je treba dodati 25 litrov vode in nastane 70 litrov zemlje. Takšna prst ima ustrezno strukturo in pH, vlakna zadržujejo vlago, vendar pa nimajo hranil. Zato sem dodal organska gnojila – dušik, fosfor, kalij. Čisto na začetku pa pripravke na osnovi alg.« Na dno grede je položil bale slame in glinopor, medtem ko je stene na notranji strani izoliral z oblogo iz vulkanskih kamnin ter tako gredo zavaroval najprej pred mrazom, nato pred vročino in izsušitvijo.

Za visoke grede so primerne zlasti hitro rastoče vrtnine. Spomladi sta to solata in redkvica ali solata in rukola. Če imamo gredo na zastekljenem balkonu, lahko že od sredine aprila sadimo paradižnik in solato, nizki fižol ... »Ko solate ni več, lahko med paradižnik v drugi polovici avgusta sejemo motovilec,« je našteval vse mogoče kombinacije.



V rastlinjaku

V tem času bi lahko solata zrasla že v rastlinjaku, ki kraljuje na njegovem vrtu, toda februarski mraz ga je ustavil pri načrtih. »V mrazu rastline, tudi če jih posadiš, stagnirajo. Rastejo pri 15 do 20 stopinjah Celzija.« V tistem času, ko naj bi sadil prvo solato, se je boril z mrazom. V rastlinjaku je namreč uredil zasipnico in vanjo spravil črno redkev, kolerabo, korenje, zelje, ohrovt, kitajski kapus in zimsko solato, s čimer si je družina zagotovila celoletno samopreskrbo.

Ko je pritisnil mraz, je bilo treba najti rešitve za neogrevani rastlinjak. Temperature malo pod ničlo je premagoval z ogrevanjem z oljnimi svečami. Že dve sta segreli ozračje za nekaj stopinj. Hud mraz, ki je sledil, je zahteval še več domiselnosti. »Od sosedov sem izvedel, kako so včasih ogrevali kleti, da jim ne bi zmrznil krompir: v kovinsko vedro so dali žerjavico. To da več toplote kot dva radiatorja,« je navdušeno povedal, kako je preprečil, da bi solata zmrznila. Prav takrat je položil v košarico eno zadnjih glav solate, ki je prezimila, zraven nabral azijsko listno zelenjavo, redkvico ter mlada čebulo in česen, ki sta nepogrešljiv del spomladanskega solatnega krožnika. Česen je, je opozoril, rastlina hladnega in kratkega dneva, zato ga je treba saditi čim prej.

Špehar se je prvih opravil v rastlinjaku lotil konec januarja. Nekoliko pozneje je posejal rukolo, ki je še drobna: »Bolje bi bilo, da bi jo sadil. Spomladi priporočam sadike.« Sejal je tudi zimski portulak, a ni skalil. »To je zvezda stalnica v Sloveniji: slabo seme. Priporočam, da ga ljudje najprej preizkusijo. Izberejo naj deset naključnih semen, jih položijo na vato ali kuhinjsko papirnato brisačo, navlažijo, pokrijejo s plastično folijo in to naluknjajo. Če vzkali manj kot sedem semen, jih v naravi nima smisla sejati.«
V rastlinjaku so se ustvarile že precej visoke temperature, zato je odprl stranske stene (temperatura naj bi bila 20 do 25 stopinj, vlaga pa ne več kot 80-odstotna, saj se potem ustvari raj za bolezni). Da zemlje ne bi poteptal, je na gredah uredil lesene pilote, na katere lahko stopa. Okoli rastlin je položena zastirka iz slame, ki zadržuje vlago in preprečuje, da bi se tla pregrela. Če bi hoteli, da bi zavirala še rast plevela, bi morala biti debela vsaj pet centimetrov.



Zdravilne zeli za rastline

Konec aprila bo čas za jajčevce, tam, kjer je zdaj rukola, bo dobil prostor paradižnik. Med solato bo pozneje sadil nadzemno kolerabico, ki ne potrebuje veliko prostora, bi pa, če bi jo posadil prezgodaj, zavrla rast solate. »Samo med križnice ne sme,« je opozoril na sorodstvene vezi. Tudi za papriko hrani prostor v rastlinjaku: »To so rastline, ki potrebujejo veliko vlage in toplote. Pri nas pa se noči tudi poleti precej shladijo.« Poleti rastlinjak pokrije z zaščito proti toči – ne le zaradi nevarnosti toče, ki bi lahko uničila rastlinjak, ampak ker tako senči rastline.

Vrtnina, ki vselej poraja veliko vprašanj, je paradižnik. Špehar ima odgovore pripravljene, preden sliši vprašanja. Če postane plod na dnu črn, to pomeni, da mu primanjkuje kalcija. »Ko so temperature nad 30 stopinj Celzija, je kalcij blokiran v tleh, zato ga rastlina ne dobi dovolj.« V takem primeru ga dodaja prek listov (ko je paradižnik velik kot oreh) v desetdnevnih presledkih. Če paradižnik ne dozori do konca, ima premalo kalija; tudi tega dodaja. »Najcenejša metoda za ohranjanje zdravega paradižnika je škropljenje s sodo bikarbono. Deluje tudi rahlo kurativno. Uporabljam še žajbljev čaj, a je treba biti zmeren, uporabimo lahko še rman, kamilice ...« je našteval zdravilne zeli, ki tudi rastlinam dobro denejo. Kot vsaka druga rastlina je paradižnik hvaležen za zastirko, za streho pa zlasti ob deževnih poletjih.



Ne obupajte!

Davorju Špeharju nasvetov ne zmanjka, kar niti ni nenavadno, saj se s tem ukvarja dve desetletji. Najprej je delal v vrtnem centru, kjer so stranke hitro prepoznale potencial svetovalca. »Od starejših vrtnarjev sem izvedel veliko koristnega, potem pa sem to prenašal na vrtičkarje.« Nato je dobil povabilo na TV Pika, kmalu so ga pograbili drugi mediji, začel je pisati in fotografirati ... Portal Zeleni svet, ki ga soustvarja s Primožem Brezovcem in Igorjem Donkovom, je hit med vrtičkarji; lani so imeli 2,5 milijona ogledov in našteli 400 tisoč različnih obiskovalcev.

Nazadnje smo se ustavili ob vrtu, kjer je že lepo uspeval česen, velik del pa je bil še neobdelan. Davor Špehar ima narejen načrt za vse leto. »Vrt mora biti tako urejen, da je vsak dan kaj za pojesti.« Tistim, ki so jim prvi propadli poskusi vzeli veselje, polaga na srce, naj nikar ne obupajo, kajti vsak vrtičkar potrebuje tri do pet let izkušenj. Tistim, ki nimajo te možnosti ali veselja, pa svetuje, naj gredo do bližnjih kmetov in od njih kupijo zelenjavo.