Z volitvami je nastopila nova politična elita, mnogi v njej so politični novinci, ki so prvič prevzeli najpomembnejše politične funkcije v državi. Nekateri nastopi in oblačila so v zadnjem času sprožili debate, ki zahtevajo odgovore, a so na tanki meji seksizma in šovinizma. Toda kot poudarja Bojana Košnik Čuk, ki je vodila več protokolarnih služb v naši državi in o kulturi vedenja predava že tri desetletja, je nekaj neizpodbitno: »Za tistega, ki opravlja javno izpostavljeno funkcijo, je toliko pomembneje, da dobro pozna pravila, ne pa da jih razume kot omejevanje.«

Po besedah Košnik Čukove se morajo ljudje, ki se odločajo za javne in politične funkcije, zavedati, da s tem postanejo javne osebnosti, tu pa so vendarle postavljene jasne meje in teh se je treba držati. »Predsednik državnega zbora je druga najpomembnejša funkcija v državi. Tako visok položaj je nekaj zelo resnega, nič pa ni pomembnejšega od državne proslave ob dnevu državnosti. Zato bi se bilo bolje ravnati po zlatih protokolarnih pravilih, kajti vse oči so uprte v posameznike, ki stopajo po rdeči preprogi,« je komentirala dogajanje na državni proslavi, odziv predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, ki je sprožil živahno razpravo po družbenih omrežjih in razdelil javnost.

Če smo že pri proslavi, sogovornica je kritična tudi do para, ki se je držal za roke (predsednik vrhovnega sodišča Damjana Florjančiča s partnerico, op. p.). »To je primerno za sproščen sprehod. Mimohodu častne čete bolj ustrezno je, če moški roko upogne. Toda čemurkoli namenim strokovno upravičeno kritiko, me v hipu napadejo, čeprav je le dobronameren nasvet. Z znanjem, ki ga imamo s kolegi, lahko takšne nerodnosti preprečimo. Novincem pa dajmo še nekaj časa,« je realistična sogovornica.

Politiki oziroma javni uslužbenci se delno lahko seznanijo s pričakovanimi zapovedmi vedenja, oblačenja in podobno na šolanju za javne uslužbence v okviru Upravne akademije, a po njenem to ne zadošča. So pa nekateri posamezniki, še preden so zasedli položaje v novi vladi oziroma koaliciji, prišli k njej po nasvet oziroma na šolanje. »A to so tisti, ki se dobro zavedajo odgovornosti svoje vloge in bi takšno šolanje še najmanj potrebovali.« Strokovnjaki njenega kova največ uspeha lahko dosežejo pri slušateljih, ki vstopajo v politični prostor, tedaj so najbolj dojemljivi za nasvete in učenje. Ko so že v politiki, je težko kaj spremeniti, povzema svoje izkušnje.

Po njenem prepričanju pri nas pogosto še vedno ne znamo ločiti kulture obnašanja oziroma bontona od protokola. Bonton ali kultura obnašanja je trenutno družbeno sprejemljivo vedenje, ki ga določajo moralne in etične norme časa in prostora in velja za vsak dan. Potem imamo še etiketo, umetno izmišljena pravila, ki pripadnike določenega stanu ali položaja ločijo od navadnih smrtnikov. Z združitvijo bontona in etikete pa dobimo protokol; kraljevi, diplomatski, vojaški, poslovni …, in pri vseh so pravila kristalno jasna. Zato tudi v parlamentu ni vseeno, kako poslanec nagovarja druge, kako je oblečen.

Ko nekdo zaseda visok položaj v družbi, velja biti še posebej previden, zlasti na utečenih ceremonialih. Foto Jure Eržen

Pravila o notranjem redu v državnem zboru Republike Slovenije določajo, da se v prostore parlamenta lahko vstopa le dostojno oblečen in primerno aktivnostim v državnem zboru, kar pa si vsak lahko razlaga po svoje. »Res je, da se pravila rahljajo, tudi glede tetovaž, denimo, ki so še pred kratkim imele zgolj negativno konotacijo, a jih slušateljem vendarle svetujem na mestih, kjer jih bodo po spremembi službe, položaja ali življenjskega nazora lahko zakrili. Tudi v svetu bančništva, v vrhovih podjetij jih ni zaželeno kazati. Že poslovni protokol nalaga neko večno klasiko oziroma bolj dolgočasna, uniformirana oblačila in zlata pravila, kot so podaljšani rokavi, najlonske nogavice, ne prekratka krila, ki jih zagovarjam tudi v politiki,« je na kratko povzela Bojana Košnik Čuk.

Anonimna obleka vloge

Lea Pisani, ki se s kulturo oblačenja ukvarja že petindvajset let, za najbolj varno raven oblačenja prav tako navaja tradicionalno poslovno obleko. »To je obleka vloge in je anonimna. Posameznikom na položajih olajšuje poklicno življenje. Ko jo oblečeš, te ljudje poslušajo,« je poudarila. Če smo oblečeni podobno kot človek, s katerim komuniciramo, se zdi, da podobno razmišljamo, in tako omogočimo, da dobra, pozitivna komunikacija hitreje steče.

Zato zagovarja, da si ženske na političnih položajih in v poslovnem svetu tudi čez obleko nadenejo suknjič, ki diskretno negira obliko telesa oziroma zakriva morebitne telesne pomanjkljivosti, poleg tega pa je tako oblečena ženska moškemu sogovorniku bolj enakovredna. »Sama denimo štejem za zgleden oblačilni slog Christine Lagarde, predsednice Evropske centralne banke. Je zelo formalna, a izraža tako sodobnost kot nekaj svojega sloga ter ženskosti. Ali pa spomnimo se denimo ameriške državne sekretarke v Clintonovi administraciji Madeleine Albright. Kljub temu da ni imela ne idealne postave ne nog, je nosila krila, bila v njih elegantna, svojo ženstvenost pa je izražala z broškami,« je navedla primera z mednarodnega političnega parketa.

Lea Pisani kot zgleden hvali slog oblačenja Christine Lagarde, predsednice Evropske centralne banke. Foto Arnd Wiegmann/Reuters

Kaj pa moški? Kdaj si je treba nadeti kravato, je odvisno od položaja, dogodka, okolja, tudi od letnega časa. Če je dogovor takšen in ga odredi organizator oziroma gostitelj, si udeleženci lahko tudi na bolj formalnih dogodkih, zlasti v vročih poletnih dneh, slečejo suknjič in razvežejo kravato, a tega ne smejo storiti samovoljno. »Sicer pa velja, da kadar si moški zaveže kravato, naj bi si tudi vezalke na čevljih, srajca pa naj bo za pasom. Majica pod suknjičem je razumljena kot nižja raven oblačenja. Vsekakor pa tako v poslovnem kot političnem svetu odsvetujem majice z logotipi oziroma sporočili,« poudarja sogovornica.

Zavedati se moramo še, da s svojo podobo marsikaj sporočamo. Izbiro rdečih salonarjev Pisanijeva razume kot poudarjanje problematike enakosti spolov, toda čevlji s stileto peto, kot so v 70. letih poudarjale pripadnice feminističnega gibanja, žensko opredeljujejo zgolj kot spolni objekt. Z visokimi petami naj bi postala nemočna, ranljiva in podrejena moškemu. Otežujejo ji korak in tek, onemogočajo ji naravno gibanje.

Ženske so vse pogosteje oblečene manj formalno kot moški. Namesto suknjiča se pogosteje odločajo za žensko obleko, zato po njenih besedah delujejo manj formalno kot moški, in če je obleka preveč sproščena, tudi zaradi neposlovne tkanine, vzorcev, prosojnih tkanin ali oprijetega kroja, lahko delujejo manj ugledno in zaupanja vredno. »Govorimo o enakopravnosti spolov in si je želimo, z oblačili pa tega ne kažemo. Ko si na določenem položaju kot predstavnik ljudstva, tvoja podoba ni več osebna stvar, ampak stvar vseh. Mislim, da si vsakdo v politiki želi o sebi oblikovati ugledno in zanesljivo, zaupanja vredno podobo. Prav izbira nižje ravni oblačenja od pričakovane to uglajeno podobo načenja, predvsem pa preusmerja pozornost.«