Ko se zavrti kolo zgodovine

V imenu boja proti rasizmu številni protestniki po svetu uničujejo spomenike različnih zgodovinskih osebnosti, saj jim očitajo, da so odgovorni za rasizem, izkoriščanje, poboje, razseljevanje, mučenje ... Kdo so torej kontroverzni možje, po katerih so poimenovani trgi, ulice, prazniki in številne institucije, a danes bolj kot kdaj prej razdvajajo javnost?
 

Jefferson Davis in Robert E. Lee

Med letoma 1861 in 1865 je bil Jefferson Davis predsednik sužnjelastniške konfederacije južnih držav, ki so se odcepile od ZDA. Rodil se je v zvezdni državi Kentucky in odraščal na plantaži bombaža v Woodvillu v Mississippiju. Davis je diplomiral na prestižni vojaški akademiji West Point, kot vojak pa se je izkazal v ameriško-mehiški vojni. Po vojni se je pridružil senatu, leta 1853 pa ga je tedanji predsednik Franklin Pierce imenoval za državnega sekretarja za vojne zadeve. V tem času je vodil plantažo blizu Vicksburga v Mississippiju, ki mu jo je odstopil njegov brat Joseph, v lasti pa je imel 113 sužnjev.



Vodja secesionističnega gibanja je vse do konca krvave državljanske vojne med severnimi in južnimi zveznimi državami zagovarjal suženjstvo kot pravni in družbeni sistem, ki je human in od katerega imajo še največ koristi »manjvredne« rase. »Črnca obravnavamo tako, kot od nas velevajo Bog, božja knjiga in božji zakoni v naravi. Prepoznamo ga kot manjvrednega, obstaja pa izključno zato, da bi nam služil,« je eden od njegovih citatov, ki jih navaja zgodovinar William C. Davis v delu o zgodovini ameriške državljanske vojne.



Med predsedniškim mandatom je Jefferson Davis za prvega poveljnika vojaških sil konfederacije imenoval Roberta E. Leeja, ki še vedno velja za enega najbolj spoštovanih ameriških vojaških poveljnikov, a tudi njemu danes očitajo njegov odnos do suženjstva. Lee, ki je sicer bil za časa življenja lastnik manjšega števila sužnjev, je menil, da je črncem veliko bolje v Ameriki kot v Afriki, tako moralno kot socialno in psihološko.

Krištof Kolumb

Morjeplovec in raziskovalec, čigar štiri transatlantska potovanja so omogočila evropsko kolonializacijo tako južne kot severne ameriške celine. Pomorščak je dolgo veljal za odkritelja nove celine, kljub temu da so Vikingi pod vodstvom Leifa Eriksona stopili na ameriška tla že nekaj stoletij prej. Kolumbove odprave so potekale pod pokroviteljstvom kralja in kraljice Kastilje in Aragonije. O njegovem zgodnjem življenju ni veliko znanega. Zgodovinarji so si edini, da se je rodil na območju tedanje genovske republike, sodeč po njegovih zapiskih pa je postal mornar že pri desetih letih. Kasneje se je z bratom Bartolomejem ustalil na Portugalskem v Lizboni. Potem ko je portugalski kralj zavrnil financiranje ekspedicije, s katero bi prečkal Atlantik in našel novo trgovsko pot do vzhodne Azije, se je obrnil k španskim monarhom.



Kolumb se je na potovanje odpravil 3. avgusta 1492 s tremi ladjami, vrnil pa se je 15. marca leto kasneje. Na prvem potovanju je odkril Bahame, Kubo in Hispaniolo, na drugem večji del Malih Antilov in Portoriko, na zadnjih dveh pa je raziskal obalo Srednje Amerike in delto Orinoka v Južni Ameriki. Kot je razvidno iz njegovih zapisov in dnevnikov, je bil Kolumb vse do smrti prepričan, da je odkril obalo vzhodne Azije.

Čeprav so učbeniki in zgodovinski priročniki njegove odprave dolga leta slavili kot pomembno zgodovinsko prelomnico, so v zadnjih letih mnogi opozorili, da so imela njegova potovanja izjemno negativne posledice za lokalno prebivalstvo: bolezni, ki so jih razširili Evropejci, so zdesetkale staroselce, razširilo se je suženjstvo, prišlo je do množičnega razseljevanja in ubijanja. Krištofu Kolumbu očitajo nasilno pokristjanjevanje in ropanje lokalne skupnosti Taino na karibskem otočju, poleg tega pa naj bi krvavo obračunal s pripadniki plemen, ki se mu niso hoteli pokoriti.

Edward Colston

V Veliki Britaniji so dvignili prah posnetki iz Bristola, na katerih so množice podrle kip trgovca s sužnji Edwarda Colstona in ga odvrgle v morje. Bronasti kip, ki so ga postavili leta 1895, je že dolga leta razdvajal prebivalce Bristola, po smrti Georgea Floyda pa je nekaterim prekipelo. Colston, ki je bil eden najbolj prepoznavnih prebivalcev obmorskega mesta, po njem so poimenovali koncertno dvorano in celo znamenito bristolsko sladko pecivo, je bil filantrop, član torijske stranke in trgovec s sužnji, ki je daroval velike vsote denarja rodnemu mestu. Bil je član trgovske družbe Royal African Company (RAC), ki je med drugim trgovala z zlatom, srebrom, slonovino in sužnji.



Med letoma 1672 in 1689 je podjetje na območje Karibov z zahodnoafriške obale pripeljalo okoli 100.000 sužnjev. Po nekaterih ocenah je več kot 20.000 sužnjev, med njimi veliko žensk in otrok, umrlo zaradi dehidracije ter bolezni, kot sta griža in skorbut. Večino trupel so odvrgli v Atlantik. Sužnjem so pred potovanjem na prsi vžgali inicialke podjetja, med prečkanjem oceana pa so bivali v utesnjenih, nehigienskih prostorih.

Winston Churchill

Čeprav je Winston Churchill učinkovito vodil Veliko Britanijo med drugo svetovno vojno in ima velike zasluge za zmago proti nacistični Nemčiji, se v zadnjih letih vrstijo pozivi k odstranjevanju spominskih obeležij nekdanjega britanskega premiera. Slavni politik je namreč večkrat poudaril, da obstajajo nepremostljive razlike med rasami. Po njegovem mnenju je vrhunec civilizacije predstavljala bela, britanska rasa. Ni skrival, da ni najbolj navdušen nad prebivalci Indije, za katere je rekel, da so »živalski narod z živalsko religijo«.



Med bengalsko lakoto leta 1943, med katero je umrlo skoraj tri milijone ljudi, je dejal, da ni smiselno pomagati lokalnemu prebivalstvu, ki se po njegovih besedah »parijo kot zajci«, Kitajce pa je označil za ene od »velikih barbarskih narodov«. Churchill je med iraško vstajo proti Britancem leta 1920 podprl tudi uporabo strupenih plinov. »Učinek na moralo bi moral biti tako dober, da bi verjetno zelo zmanjšali izgubo življenj. Ni potrebno uporabiti najbolj strupenih plinov: samo takšne, ki bi povzročili precej nevšečnosti in zaradi katerih bi se razširil živahen strah, a na prizadetih ne bi pustili trajnih posledic.«

Belgijski kralj Leopold II.

Belgijskemu kralju danes pripisujejo odgovornost za vse grozote, ki jih je storila njegova kolonialna oblast na ozemlju današnjega Konga. Med letoma 1885 do 1908, ko je Leopold II. razglasil Kongo za svojo zasebno posest, je umrlo na tisoče domačinov. Kraljeve čete so dobile ukaz, da zbirajo odsekane roke žrtev, ki so jih ustrelili, če so se upirale suženjskemu delu – s tem početjem naj bi oblastnikom dokazali, da niso zaman tratili nabojev.



Leopold II. je nekaj domačinov pripeljal v Belgijo in jih zasužnjil kot človeške zveri v svojem živalskem vrtu, da bi prikazal, kakšni so ljudje v deželi, ki je sam sicer ni nikoli obiskal. Grozote, ki so jih Belgijci v njegovem imenu počeli v porečju Konga, so zaznamovale nekatera literarna dela, kot je Srce teme poljsko-britanskega pisatelja Josepha Conrada.

———
Avtor je zaposlen v Delovnici.