Stanislava Treven-Vulelija s Slovenskega Javornika je leta 1948 štela le leto, ko ji je tedanji podnajemnik v njihovi hiši izdelal darilo. Sponko za lase. Z njo so ji zatem urejali lase in ni še mogla vedeti, da je poreklo kovine, iz katere je bila narejena, na drugi strani sveta. Da je bila del zgodbe, ki jo je mogoče dobrih sedem desetletij kasneje opisati kot uvod v hladno vojno, ki se je zgodil na nebu nad Bohinjem.

Sponka je bila narejena iz dela ameriškega vojaškega transportnega letala Douglas C-47, ki ga je jugoslovansko vojaško letalstvo 19. avgusta leta 1946 sestrelilo nad bohinjskimi Gorjušami. V času pomanjkanja pa so bili tudi relikti tragedij dragoceni. Tako kot med drugo svetovno vojno, ko so iz vojaških padal krojili obleke.

Danes pretežno pozabljena zgodba o sestrelitvi ameriškega Douglasa C-47 sodi v kontekst napetih mednarodnih odnosov in nenehnih kršitev jugoslovanskega zračnega prostora s strani ameriške aviacije v času pred vzpostavitvijo meje med Jugoslavijo in Italijo. Danes jo bodo obudili v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici, kjer se je ob 18. uri odprla razstava Incident hladne vojne na bohinjskem nebu avtorice Anje Poštrak.


 

Prva sestrelitev 9. avgusta 1946 nad Ljubljano

Američani so po vojni ohranjali vojaško prisotnost v Furlaniji-Julijski krajini, njihove enote so oskrbovala transportna letala, ki so letela med Dunajem in Vidmom, pot pa so si piloti radi krajšali s poletom čez Slovenijo, za kar dovoljenja Jugoslavije niso imeli. Do prve sestrelitve je prišlo 9. avgusta 1946 nad Ljubljano, a je letalu uspelo pristati v Bitnjah pri Kranju. Vseh devet potnikov na njem je preživelo in le eden je bil ranjen.

Do prave tragedije in preko te situacije, ko so v Washingtonu govorili o možnosti atomskega napada na Ljubljano, Zagreb in Beograd, v milejših tonih pa o kazenskem umiku tedanje pomoči Jugoslaviji – tudi hrane, od katere je bila država zelo odvisna –, je prišlo le deset dni zatem.

Nesrečno ameriško transportno letalo Douglas C-47 je 19. avgusta zjutraj nedovoljeno letelo čez slovensko ozemlje. Za njim se je dvignilo lovsko letalo za prestrezanje Jak-3, ki sta ga pilotirala pilot jugoslovanskih zračnih sil Vinko Vodopivec in kopilot Milorad Knežev. Vzletela sta z Lesc, po večkratnih opozorilih Američanom, ki so ostala brez odziva, pa sta ob 10.07 dobila ukaz, naj letalo sestrelita.


 

Življenje izgubilo vseh pet članov posadke

Douglas C-47 je strmoglavil v gozdnato območje nad Gorjušami na nadmorski višini 1305 metrov, pri čemer je življenje izgubilo vseh pet članov posadke: Richard H. Claeys, Matthew Comko, Blen H. Frestone, Chester J. Lower in Harold F. Schreiber. Očividci so sicer poročali o dveh padalcih, ki naj bi skočila z letala, a se je kasneje izkazalo, da to nista bila letalca. Uradna poročila so pisala o sodih goriva, ki naj bi jih z letala odvrgli v upanju na lažji pristanek.

Incident je ostro zarezal v jugoslovansko-ameriške odnose. Z ameriškega stališča je bil glavni razlog za preusmeritev letala in kršitev zračnega prostora »prijateljske države« vreme, jugoslovanska stran je trdila, da je bilo vreme jasno, vidljivost pa dobra, pri čemer se ameriški letalci niso odzivali na ukaze.


 

Opravičilo Jugoslavije

Grožnje Američanov so naposled Jugoslavijo prepričale v opravičilo. Svojcem petih umrlih je namenila 150.000 dolarjev odškodnine, sestrelitev ni bilo več. Ameriške kršitve jugoslovanskega zračnega prostora pa so se nadaljevale. Josip Broz Tito, ki se je v času sestrelitve nahajal na Bledu, odgovornosti za bohinjski incident ni nikoli prevzel, a je jugoslovanski aviaciji ukazal, da na tuja letala ne sme več streljati.

Jugoslovanski tisk o incidentu ni veliko pisal, seveda pa so se zelo razpisali zahodni  časopisi. Z današnjega stališča lahko na portalu The Aviationist, namenjenem vojaški aviaciji, prebereš, da so po koncu druge svetovne vojne mnoga letala C-47 uporabili za oskrbovanje Berlina, kršenje jugoslovanskega zračnega prostora pa je bilo zaradi krajšanja poti med Dunajem in Vidmom ustaljena navada. Navada, ki je Tita pripeljala do okrepitve novorojenega Jugoslovanskega vojnega letalstva na letališču Polje pri Ljubljani z ruskimi Jaki-3.





Jugoslovanski veleposlanik v Washingtonu pa je za julij in avgust 1946 poročal o kar 278 ameriških kršitvah jugoslovanskega zračnega prostora. Trdil je, da je bil njihov namen večinoma kršenje jugoslovanske suverenosti. Incidenti so se nadaljevali tudi po tragični sestrelitvi in se umirili šele konec leta 1948, še to le navidezno. A so se tedaj vojaške operacije velesil že razširile v širši prostor, začenjala se je hladna vojna.

Za člane posadke C-47 je ni bilo več. Dva dneva po sestrelitvi so njihove posmrtne ostanke pokopali v skupen grob zraven pokopališča na Koprivniku. Na zahtevo ameriškega veleposlanika Pattersona so jih zatem na Morganovi liniji z vsemi častmi predali ameriškim oblastem, ki so jih 25. septembra pokopale na vojaškem pokopališču v Arlingtonu.



Sestrelitev se je trajno zapisala tudi v življenje domačinov, kar bo z različnimi ohranjenimi predmeti odražala tudi tokratna razstava. Kose pločevine z letala so imeli skoraj pri vsaki hiši, iz nje so nastali različni uporabni predmeti ali orodje. Tedaj triletni Franc Poklukar iz Gorij je bil s stricem Viktorjem že leta 1948 na prizorišču tragedije, tam pa tudi kasneje našel več ostankov letala. Med njimi, denimo, Pitotovo cev, namenjeno meritvam hitrosti letala in sprememb zračnega tlaka.