Je tragedija iz Novega Sada mogoča tudi v Sloveniji?

Ob tragediji zaradi zrušitve betonskega nadstreška na železniški postaji v Novem Sadu se postavlja mnogo vprašanj, med drugim, ali se kaj takšnega lahko zgodi tudi pri nas. Kot poudarja gradbeni inženir in predsednik matične sekcije gradbenih inženirjev pri Inženirski zbornici Slovenije Andrej Pogačnik, ga preseneča, da se je taka konstrukcija podrla tako iznenada in v celoti. Ponavadi se to dogaja počasneje in dlje časa, predvsem pa se najprej nakaže, da se bo nekaj zgodilo.

Po besedah gradbenega inženirja Andreja Pogačnika so zelo problematične prav konzole, saj so, laično rečeno, v objekt vpete le v eni točki. FOTO: osebni arhiv

Kaj in zakaj vas pri tem dogodku preseneča?

Tega objekta ne poznam niti ne vem, kakšno konstrukcijsko zasnovo ima, o zrušitvi vem le toliko, kolikor o njej poročajo mediji. Nadstrešek naj bi bil zgrajen leta 1964 in načeloma takšni objekti oziroma elementi brez večjih težav zdržijo kakšnih petdeset, šestdeset let, celo več kot sto let. Je pa res, da je postaja doživela več prenov in da utegnejo biti zelo problematične prav konzole, saj so, laično rečeno, v objekt vpete le v eni točki. Če ta točka popusti, pade, kar se je zgodilo tudi v tem primeru. Sem pa začuden nad tako nenadnim padcem oziroma takšnim obnašanjem konstrukcije, saj ni bilo ne tresenja, potresa, dežja, kot je znano, tudi vetra ne.

Hipotetično rečeno obstaja več vzrokov, zakaj se takšna konstrukcija lahko podre. Eden od njih je lahko dotrajanost. Objekt je star šestdeset let in je lahko v nekem obdobju doživel določene spremembe. Mogoče je kje kaj zamakalo, lahko je korozija načela armaturo ali kaj podobnega, morda ta element ni bil dobro vzdrževan in se je podrl zaradi dotrajanosti.

Drugi vzrok bi lahko bil, da so bili na konstrukciji izvedeni nestrokovni posegi oziroma nestrokovne adaptacije, ki niso bile podprte s statičnimi izračuni.

Tretji vzrok je lahko, da je bila konstrukcija obremenjena bolj, kot je bilo predpisano v statičnem izračunu, in se je podrla. Lahko je bila preobremenjena tudi kdaj v preteklosti, morebiti so nanjo kaj naložili in so nastali zametki poškodovanja konstrukcijskih elementov. Vsekakor pa bi bilo treba takšen element stavbe po petdesetih letih, kolikor je življenjska doba, temeljito pregledati in na podlagi tega določiti, ali je treba izvesti kakšne ukrepe, oziroma ga odstraniti in postaviti na novo.

Zagotovo pa je po zrušitvi nujen strokovni pregled, še zlasti če je bil nadstrešek povezan z elementi v notranjosti, saj so se s tem statične obremenitve notranjih elementov prerazporedile, in primerno ukrepati.

Znano je, da je v določenih obdobjih v Jugoslaviji primanjkovalo gradbenega materiala, bili so tudi primeri eksperimentalne gradnje. Bi bil vzrok lahko tudi kaj takšnega?

Res je v Jugoslaviji v določenih obdobjih primanjkovalo gradbenega materiala in se je v tem pogledu varčevalo, ampak z gotovostjo lahko trdimo, da je bilo v objekte vgrajenega najmanj toliko materiala, kolikor so zahtevali izračuni.

Kateri objekti so najbolj problematični in zakaj?

Starejši ko so, bolj so problematični. Najbolj problematični objekti so tisti, ki imajo večje konzole in so slabo vzdrževani. Vlaga je velik problem, ker povzroča korozijo armature v betonu.

Koliko je po vaši oceni takšnih potencialno nevarnih konstrukcij v Sloveniji, kaj med svojim delom opažate na terenu? Tudi pri nas kar nekaj železniških postaj čaka prenova.

To je težko oceniti. Železniški objekti pri nas so načeloma dobro vzdrževani, ni pa nobenega zagotovila, da je vse brezhibno varno, saj nimamo registra objektov in delov objektov, s katerim bi spremljali njihovo stanje in dotrajanost. Na zbornici si prizadevamo, da bi tudi Slovenija sprejela metodologijo spremljanja, kakršno so pred nekaj leti uvedli na Cipru in s katero smo se seznanili na enem od strokovnih srečanj.

Z njo v celoti natančno vsakih nekaj let pregledajo objekte z vseh vidikov od potresne odpornosti, nosilnosti posameznih konstrukcijskih sklopov do vseh preostalih elementov stavbe, med drugim strehe, fasade, stavbno pohištvo ... To bomo kot Inženirska zbornica Slovenije predlagali pristojnemu ministrstvu za naravne vire in prostor.

Ciprski kolegi so nam pripravljeni podrobneje predstaviti, kako so uvedli to metodologijo in kako jo izvajajo. So se pa tudi oni namučili, da so prepričali odločevalce, da so to sprejeli kot pomemben in potreben ukrep. Že izdelani model evidentiranja z obrazci, formularji in podobno, za kar bi bilo treba zagotoviti tudi financiranje, bi bilo treba prilagoditi našim razmeram. Ampak pomembno je predvsem, da bi začeli.

Leta 2018 je Italijo pretresla zrušitev avtocestnega viadukta v Genovi, ki je terjala 43 smrtnih žrtev. Kako varni so pri nas objekti te vrste?

Tudi zrušitev Morandijevega mostu se je zgodila tako na hitro, a kot se je potem izkazalo, je imel zelo dotrajano armaturo in bil slabo vzdrževan. Pri naših infrastrukturnih objektih lahko zagotovim, da so redno pregledani in pod stalnim nadzorom upravljavca, zato ni potencialno nevarnih objektov ali napak. Tiste, ki so v upravljanju države, redno pregledujeta Dars in DRSI. Slabše pregledovana utegne biti občinska infrastruktura, ki je v pristojnosti občin, kar se je pokazalo tudi pri poplavah. Občinski mostovi so bili bolj poškodovani kot državni.

Življenjska doba objektov je petdeset let, za objekte najvišje pomembnosti, kot so bolnišnice, lahko tudi več. Ampak to ni eksplicitno zapisano v nobeni zakonodaji. So pa nujni stalni periodični pregledi in seveda tudi ob vsakem dogodku, ki preseže računsko obtežbo. Na primer, če zapade veliko snega ali če piha močan veter, je treba konstrukcijo dodatno pregledati. To je osnovni princip ob nekem ekstremnem, katastrofalnem dogodku, da se kritična infrastruktura, kot so bolnišnice, gasilski domovi, šole, pregleda in po potrebi sanira.

Zrušenje Morandijevega viadukta leta 2018 je simboliziralo dotrajano italijansko cestno infrastrukturo. Na njegovem mestu so novega zgradili v manj kot dveh letih po načrtih Renza Piana. FOTO: Stefano Rellandini/ Reuters

Najbrž zlasti ob potresu.

Takrat pa absolutno. O potresni ogroženosti sem že veliko govoril. Živimo na potresno aktivnem območju in potres nas zagotovo čaka, z njim tudi velika materialna škoda in žrtve. Zato si prizadevamo že leta, da bi kaj storili, preden nas doleti, predvsem pa, da ne bi energijske sanacije delali pred potresno sanacijo. Na stare, potresno neodporne objekte zdaj ob subvencijah Ekosklada lepimo stiropor in obnavljamo fasade, kar ljudem daje lažno upanje ali zavedanje, da živijo v obnovljeni hiši. V resnici ti objekti niso niti malo potresno varni in so potencialna grožnja. Zato si prizadevamo, da bi se potresna sanacija izvajala pred energijsko ali vsaj hkrati z njo.

Si na zbornici prizadevate vpeljati ciprski model tudi zaradi potresne varnosti?

Pristojnemu ministrstvu že leta dopovedujemo, da je potres nevarnost prve vrste, ki jo bomo prej ali slej doživeli, zagotovo v življenjski dobi slehernika. Zadnji večji potres v Ljubljani je bil leta 1895. Takrat je v Ljubljani živelo okoli 30.000 prebivalcev in je bilo okoli dvajset žrtev, zdaj je prebivalcev približno desetkrat toliko in bi bilo toliko več žrtev. Zato nenehno opozarjamo, da bi bilo treba objekte pregledati, vsaj evidentirati, da bi vedeli, kje utegnejo biti težave.

Pozdravljamo, da je bila izdelana resolucija o potresni varnosti Slovenije, na katero smo dolgo čakali, zdaj pa bi bilo nujno treba na njeni podlagi narediti akcijski načrt, ki bi določil, katere objekte je treba vključiti v program potresne sanacije. Imamo mnogo starih objektov, ki so slabo vzdrževani, za povrhu so podvrženi vlagi in različnim vplivom, v njih pa živi precej ljudi. Tudi veliko šol je starejših od potresnih predpisov. Skoraj vse starejše šole so z današnjega vidika zgrajene potresno nevarno.

Če je poškodovan ali odpadli element povezan z elementi v notranjosti, se statične obremenitve notranjih elementov prerazporedijo, zato sta potrebna strokovni pregled in primerno ukrepanje. FOTO: Nenad Mihajlovic/ AFP

Kaj se utegne zgoditi pri neustrezni prenovi starih objektov?

To, kar se je zgodilo v Novem Sadu. Spomnim se, denimo, zrušitve v ljubljanskem Kolizeju pred mnogimi leti (bile so tri smrtne žrtve, ena oseba je bila hudo poškodovana, op. p.). To se je zgodilo zato, ker so med sanacijo nosilne elemente oslabili. Stropni elementi so se tako naslonili na predelne stene, in ko so podrli predelno steno, se je osrednji del stavbe zrušil vase. Pri vsaki obnovi je treba za mnenje vprašati strokovnjaka, kakšni posegi so potrebni, da se ne podre nosilnost stavbe.

Kje se lahko pojavijo napake v sodobni gradnji?

V sodobni gradnji naj načeloma ne bi bilo napak, vsaj kar zadeva konstrukcije, saj imamo izjemno sodobne predpise na tem področju. To so standardi​ Evrokod, ki veljajo za vso Evropo, in imamo srečo, da smo na področju gradbenih konstrukcij sprejeli standarde, ki določajo tako obtežbe kot betonske konstrukcije, lesene konstrukcije, jeklene konstrukcije, potrebno varovanje objektov, geomehanske objekte in tako naprej. To je množica standardov, ki zelo pripomorejo k zares varni gradnji.

Kolikšna pa je življenjska doba novih gradbenih konstrukcij, se je podaljšala?

Vse konstrukcije zagotovo zdržijo več kot petdeset let. Kljub temu da jih je treba periodično pregledovati, jih je po izteku življenjske dobe, se pravi po petdesetih letih, treba bolj temeljito pregledati. Če so ustrezni, se lahko prepustijo v nadaljnjo uporabo, a z rednimi pregledi in vzdrževanjem še posebej vseh tistih elementov, ki posredno vplivajo na konstrukcijo.

Kar se konstrukcije tiče, objekti zdržijo tudi dlje, če so le vzdrževani, je pa res, da so po 50 letih tudi funkcionalno, energetsko ... zastareli. So slabo izolirani, imajo slabo stavbno pohištvo, času neprimerne tlorisne oziroma funkcijske zasnove.