Posebnež, na katerega smo pozabili

Dobrih dvajset kilometrov iz Ljubljane, v občini Velike Lašče, že več kot tisoč let stoji ena najpomembnejših stavb v Sloveniji – grad Turjak. Z lani objavljeno interdisciplinarno zasnovano monografijo, ki ima na 1276 straneh 26 prispevkov, so strokovnjaki osvetlili njegov pomen in prišli do novih ugotovitev. »Grad Turjak je grad presežkov, ne le v slovenskem, pač pa v širšem srednjeevropskem prostoru,« pravi sourednik knjige, zgodovinar dr. Miha Preinfalk z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU.



Čeprav imamo v Sloveniji veliko gradov, je turjaški posebnost, od drugih grajskih stavb se razlikuje po starosti, videzu, prepoznavnosti ter vlogi, ki jo je odigral v zgodovini in jo ima še vedno v slovenskem zgodovinskem spominu, poudarja Preinfalk. »K njegovi slavi so odločilno prispevali tudi njegovi lastniki Auerspergi, ki so z gradom živeli in umirali od njegovih srednjeveških začetkov do druge svetovne vojne, kar je nedvomno fenomen v širšem evropskem prostoru. Zgodovina gradu Turjak je zatorej tudi zgodovina rodbine Auersperg, ene redkih plemiških rodbin pri nas, ki ima pozitiven prizvok v slovenski javnosti.«



Zato ni presenečenje, da so drugo knjigo iz zbirke Castellologica Slovenica, ki je skupni projekt Zgodovinskega inštituta Milka Kosa in Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU, posvetili gradu Turjak. Ta je ves čas po drugi svetovni vojni precej pozabljen, saj ga je država obnavljala počasi – obnova še zdaleč ni končana – in je večinoma zaprt za javnost. Toda kljub vsemu temu je to ena najstarejših in s svojo trikotno obliko ena najbolj prepoznavnih grajskih arhitektur v slovenskem prostoru.
 

Poklon svetih treh kraljev

Začetki stavbe, ki jo danes poznamo kot grad Turjak – tik pod njo je do konca srednjega veka stal spodnji Turjak – so iz sredine 11. stoletja. Grad so temeljito prenovili v drugi polovici 15. stoletja, ko je gotsko prezidana srednjeveška grajska kapela sv. Pankracija dobila tudi novo poslikavo – Poklon svetih treh kraljev, svetniške upodobitve in druge biblične prizore ter znameniti heraldični niz z naslikanimi 42 grbi, od katerih je ohranjenih le 18.

Po močnem potresu leta 1511 so srednjeveški grad spremenili v renesančno protiturško utrdbo, ki je bila prilagojena bojevanju s topovi in zasnovana kot izpostavljena trdnjava na skrajnem južnem koncu Ljubljanske kotline. »Obsežna renesančna preobrazba gradu Turjak se je zaradi velikega strateškega pomena te lokacije začela še pred modernizacijo drugih srednjeveških gradov na Slovenskem v 16. stoletju in hkrati z utrjevanjem drugih najpomembnejših utrdb v širši regiji,« razloži Miha Preinfalk.



S koncem turških vpadov na Kranjsko se je grad spremenil v rezidenco Auerspergov, ki so po tem, ko so bili povzdignjeni v grofovski stan, temu prilagodili tudi grad. »Prvi grof Janez Andrej je okoli leta 1637 oziroma malce zatem dal gradu v glavnem tisto podobo, ki jo je brez večjih sprememb ohranil do danes,« pravi sogovornik. Poskrbel je za primerno arhitekturno reprezentativnost in tudi za jasno pripadnost katoliški veri oziroma protireformacijskemu gibanju.

Na zahodni strani notranjega dvorišča je dal zgraditi večjo grajsko kapelo v zapozneli tradiciji gotske arhitekture, notranjost pa so okrasili z zgodnjebaročnimi poslikavami. Reprezentativne bivalne prostore v nadstropju palacija so deloma preuredili in opremili z galerijo portretov članov oziroma prednikov rodbine Auersperg. Obokani strop enega od njih so med prvimi na Kranjskem prekrili z razkošno baročno štukaturo in poslikavo …

Auerspergi oziroma Turjaški so bili v slovenskem prostoru navzoči vsaj devet stoletij. »Gospodje Turjaški so bili poleg gospodov Puxov, kasneje Višnjegorskih, ter Žovneških in Vojniških najpomembnejša visokosvobodna rodbina na ozemlju današnje Slovenije. Njihovo gospostvo s središčem v gradu Turjak na Kranjskem se je raztezalo do državne meje cesarstva na reki Kolpi in je bilo med največjimi v tem delu države,« pojasnjuje Miha Preinfalk.

V 15. stoletju se je začel izjemen vzpon rodbine, ki se je pokazal tudi v njihovem umetnostnem naročništvu. Tako lahko še danes vidimo številne upodobitve njihovega grba po cerkvah v bližnji in malo bolj oddaljeni okolici, na primer v Škocjanu pri Turjaku, Šentrupertu, Zgončah, na Muljavi, prav tako v samostanu Stična. Poleg tega se je rodbina Turjaških začela širiti v sosednje dežele, najprej na Štajersko, Koroško in Hrvaško, kasneje še v Zgornjo in Spodnjo Avstrijo, na Tirolsko, Češko in Ogrsko.
 

Največji pečat so pustili v 16. stoletju

Nekdaj enotna rodbina se je razcepila na več linij, te pa na več stranskih vej, ki so se večinoma imenovale po gospostvih, na katerih so – vsaj sprva – živele: konec 15. stoletja je v Spodnji Avstriji nastala tako imenovana avstrijska ali volkardinska linija, na Kranjskem pa je glavna kranjska ali Pankračeva linija, od katere se je sredi 17. stoletja odcepila knežja linija. »Vse tri linije so se obdržale do 20. stoletja, le avstrijska oziroma volkardinska je po moški strani ugasnila leta 1944,« razloži sogovornik.



Največji pečat so Auerspergi pustili v 16. stoletju. »Po eni strani so na dogajanje močno vplivali s podpiranjem slovenskih protestantov, brez katerega protestantizem na Kranjskem gotovo ne bi bil tako uspešen. Turjak je bil v nekem smislu simbolno središče protestantizma na Slovenskem, zlasti v povezavi z župnijo Škocjan, v kateri so Auerspergi kot patroni nastavljali predikante, med njimi tudi enega najvidnejših slovenskih protestantov Jurija Dalmatina, ki pa ni na skrivaj prevajal Biblije na Turjaku, kot govori legenda,« pravi Miha Preinfalk.

Drugo pomembno področje njihovega delovanja so bili protiturški boji: »Tu sta levji delež k prepoznavnosti in ohranjanju turjaške slave prispevala Herbard Turjaški s Turjaka in njegov sorodnik Andrej Turjaški z žužemberškega gradu. Okoli njiju se je spletel celo kult, ki je živ še dandanes. Znameniti odsekani glavi Herbarda in Friderika Višnjegorskega sta bili daleč naokoli znani relikviji, ki so ju Auerspergi do druge svetovne vojne radi kazali obiskovalcem.«

Pomen družine kažejo tudi zapuščinski inventarji vse od začetka 17. stoletja in družinski portreti oziroma prave portretne galerije, ki so prav tako nastajale od sredine 17. stoletja. »Pomembna je bila zlasti tista, ki je v drugi polovici 18. stoletja nastala po naročilu Marije Jožefa in za katero so portreti naslikani delno po starejših originalih, delno pa po domišljiji ali morda grafičnih predlogah. Z njo je naročnik reprezentiral odličnost in kontinuiteto svojega rodu, izpostavil rodbino Auersperg kot eno najzaslužnejših za kranjsko deželo in tako legitimiral svoje imenovanje za kranjskega deželnega glavarja,« dodaja Miha Preinfalk.

Zadnje zlato obdobje gradu Turjak je bilo v sedemdesetih letih 19. stoletja pod grofom Leom Auerspergom. Grad si je izbral za rezidenco in ga dal po potresu leta 1895 temeljito prenoviti. Prenovili in deloma preuredili so notranje prostore v palaciju in nadstropju južnega trakta ter v neposredni okolici gradu. Ob razpadu Habsburške monarhije in nastanku nove jugoslovanske kraljevine se družina Auersperg ni izselila, ostali so na Turjaku in prevzeli jugoslovansko državljanstvo.
 

Znameniti arhiv

Usodna, tako za družino kot grad, pa je bila druga svetovna vojna. Septembra 1943, ko je v gradu potekal spopad bele garde in drugih protipartizanskih enot s partizani, je bil skoraj popolnoma izropan in uničen, med drugim je zgorelo 45 portretov Auerspergov iz portretne galerije prednikov v pritličju, Auerspergi pa so morali po več stoletjih nepretrganega bivanja v njem zbežati.



»Grad je bil podržavljen in začela se je njegova agonija, ki traja še danes,« pove Miha Preinfalk o delno uspešnem opozarjanju različnih strokovnjakov, od umetnostnih zgodovinarjev do arhitektov, konservatorjev in restavratorjev, na pomen gradu Turjak in razlogih za njegovo obnovo. Vse do začetka 60. let je bil prepuščen propadanju, potem pa so ga v sedemdesetih prekrili in počasi obnavljali. Danes sta funkcionalno usposobljeni približno dve tretjini gradu.



Toda grad Turjak, ki so ga strokovnjaki z zadnjo knjigo postavili na mesto, kakršno mu pripada, ponuja še več, pravi sogovornik: »Eden najznamenitejših delov gradu je bil turjaški arhiv, ki ima neprecenljivo vrednost za slovensko zgodovino.« Je izjemno dobro ohranjen, zato mu ni para v slovenskem prostoru in je in bo omogočal še vrsto drugih obsežnih in zaokroženih raziskav. »Pripada mu vloga nekakšnega vzorčnega modela, na podlagi katerega je mogoče določene ugotovitve prenašati tudi na druge plemiške rodbine s skromneje ohranjenim zgodovinskim gradivom,« pravi Preinfalk.





Nenazadnje je pomemben zato, ker je z njim povezanih več slovenskih dokumentov, med katerimi izstopajo številni urbarji s slovenskimi imeni, sicer prilagojenimi nemškemu pravopisu. »Štirje med njimi iz druge polovice 16. stoletja pa imajo redko posebnost: nekatera krajevna imena so zapisana dvojezično, tako v nemščini kot slovenščini, kar lahko nedvomno pripišemo vplivu slovenskemu jeziku naklonjenega protestantizma,« še dodaja Preinfalk o gradu. Ta je na žalost tudi žrtev različnih interesov in pomanjkanja zavedanja, kaj v resnici pomeni za slovensko zgodovino.