Govedo

Beseda govedo se je zaradi zgodbe o odvzemu in vrnitvi živali na kmetijo v zadnjem času v medijih pojavljala neobičajno pogosto. Opozarja na polarizacijo sodobnega sveta in na prevladujoči človekov lastniški, popredmeten odnos do živali, ki se kaže tudi v jezikovni rabi.

V korpusu Gigafida se namreč beseda govedo najpogosteje pojavlja v zvezah tipa rediti govedo, zaklati govedo, pitano govedo, meso goveda, uvoz/izvoz goveda, brezkompromisno odkrito pa skoraj univerzalen odnos do te živali odslikava korpusni zgled Govedo gojimo zaradi mesa in mleka.

Povsem drugačna podoba ene od vrst goveda – sicer pojavnosti, slovarsko opredeljene nekoliko širše ('večji parkljar z močnim oprsjem in debelimi stožčastimi rogovi'), ki pa, taksonomsko, vključuje tudi govedo kot domačo žival ­– se izriše v subtilnem dokumentarcu in istoimenski knjigi Snežni leopard, v katerih fotograf Vincent Munier in pisatelj Sylvain Tesson v samotnosti Tibeta iščeta enigmatično divjinsko mačko, hkrati pa razmišljata o smiselnosti tovrstnega početja, odnosu človeka do narave, stanju sveta in smislu bivanja.

Himalajsko govedo, divjinski jaki, so prikazani kot energične mitske živali, mogočni totemi, nespremenljiva in zato nemoderna mistična bitja pradavnine, obenem pa predstavniki sveta, ki, ne da bi ljudje to zares opazili ali bi jim bilo mar, postopoma izginja. Protislovja, kakršna se kažejo v zelo različnem dojemanju goveda, so ena pomembnih tem tako filmske kot knjižne pripovedi.

Prevladujoči sodobni lakomnosti, brezbrižnosti, hektičnemu hitenju in vseprisotni zahtevi po vsem takoj zdaj naraciji protipostavljata vrednote, kot so sožitje, spoštovanje, umirjenost, svoboda, upanje in potrpljenje. Si bomo v kakofoniji sodobnega hrupa vzeli čas, da ustvarjalcema prisluhnemo?