Brájica

Letos mineva 200 let od predstavitve brajice, ki osebam s slepoto omogoča branje vseh besedil, številk in tudi not. Zakon o izenačevanju možnosti invalidov je osebam s slepoto omogočil tudi sofinanciranje brajevega označevalnika, ki zapisuje brajeve znake na lepilni trak. Vsak znak je predstavljen s šestimi točkami v dveh stolpcih, elektronska brajica, na primer na brajevih vrsticah, elektronskih napravah, ki osebam s slepoto omogočajo delo z računalnikom, pa ima kar osem točk v dveh stolpcih.

Na portalu Fran lahko opazujemo, kako se je brajica uveljavila v slovenščini. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika najdemo pridevnik Braillov, pri katerem je naveden izgovor [brájlov] in šele na drugem mestu danes razširjeni [brájev]. Braillova pisava pa je v SSKJ poimenovana točkopis. Slovenski pravopis iz leta 2001 vsebuje tudi iztočnico brajlica. Vse to kaže, da pri prevzemanju nismo sledili francoskemu izgovoru priimka iznajditelja pisave. Korpusni viri danes pa dajejo nedvoumno prednost podomačenemu zapisu brajev in brajica.

Knjige v brajici so zelo obsežne, zato so bile nove elektronske naprave, ki so omogočale sprotno pretvorbo črk v točkopis, hitro sprejete z odprtimi rokami. To potrjuje tudi stavčni zgled v novem eSSKJ: »Veliko berem v brajici, ki mi je še vedno zelo blizu, čeprav so zdaj na voljo tudi sodobnejša sredstva.« Črkovalniki v urejevalnikih besedil pa brajice še vedno ne prepoznajo kot prve izbire in želijo zapis popraviti v brajlica. Ne pustimo se jim zavesti.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Mateja Jemec Tomazin.