Neomejen dostop | že od 9,99€
Stroka se četrt stoletja ni mogla zediniti, kakšno streho, če sploh kakšno, naj bi imela cerkev sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji, predlanskim jo je po 182 letih spet dobila – po načrtih ljubljanskega biroja Medprostor. Nocoj so zanjo avtorje arhitekte Roka Žnidaršiča, Jernejo Fischer Knap, Sama Mlakarja, Katjo Ivić in Dina Mujića na vrtu Plečnikove hiše odlikovali s Plečnikovo nagrado 2024 v kategoriji arhitekturne realizacije večjega merila.
»Poslanstvo Plečnikovih nagrad je, da so projektivne, da kažejo pot naprej ter s svojo vrhunskostjo, svojstvenostjo in inventivnostjo vplivajo na arhitektovo delovanje in na razvoj širokega spektra arhitekturnih praks. Sklad danes podeljuje nagrade delom, ki povezujejo umetniško imaginacijo s sodobnimi socialnimi, političnimi, ekonomskimi, tehnološkimi in okoljskimi dogajanji in ki dokazujejo, da njihovi avtorji s svojim delovanjem niso le aktivni ustvarjalci prostora, ampak celotne družbe,« je v uvodnem nagovoru poudaril predsednik upravnega odbora Sklada arhitekta Jožeta Plečnika arhitekt Boštjan Vuga. Letošnje nagrade, že 51. po vrsti, so bile tretjič podeljene na vrtu Plečnikove hiše v ljubljanskem Trnovem. S svojim obiskom jih je počastila tudi predsednica države dr. Nataša Pirc Musar.
Na razpis je prispelo 45 predlogov, dvanajst izbranih si je žirija s predsednikom Matejem Vozličem (in v sestavi Blaž Babnik Romaniuk, Matjaž Bolčina, Luka Javornik in Mia Roth Čerina) v živo ogledala. Pri odlikovanju so se osredotočili na nove pristope v obravnavi obstoječega grajenega in naravnega okolja, nagrajene projekte pa druži tudi dejstvo, da vzpostavljajo dialog – z zgodovino, s pozabljenim anonimnim stavbnim fondom in s krajino.
V prvonagrajenem projektu – nadkritju ostalin cerkve sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji – je žirija izpostavila nov pristop pri obravnavi arhitekturnih posegov v krhko in zgodovinsko bogato dediščino ruševin tako v slovenskem kot širšem prostoru. Avtorji so po mnenju žirije znotraj različnih strokovnih pogledov, ki segajo od konservativnega pristopa, temelječega na prizadevanju za ponovno vzpostavitev historične strehe, do ohranjanja nostalgične podobe ruševine, uspešno povezali obe skrajni in na videz nezdružljivi točki tega razpona s sodobnim, odprtim in abstraktnim arhitekturnim jezikom.
»Prav odsotnost je temeljna ideja projekta. Polovična streha, ki z vhodne strani kartuzije poustvarja vtis nekdanje dominante, nagovarja s praznino neponovljive preteklosti. Visokotehnološka rešitev je tiha, odpiranje in zapiranje strešine se dogaja izredno počasi, neslišno. Od obiskovalca terja potrpljenje. Poseg ne želi biti fascinanten, temveč spoštljiv. Stoji in se premika v tišini kartuzijanskega reda,« so zapisali v obrazložitvi.
S Plečnikovo medaljo za arhitekturno realizacijo manjšega merila so odlikovali dva skupaj prijavljena projekta avtorske skupine biroja Bevk Perović arhitekti 2 PRENOVI (Matija Bevk, Vasa J. Perović, Valentin Tribušon, Rok Primažič, Antonia Rubić, Irene Salord Vila). Žirija ju izpostavlja kot vzorčna primera vse bolj aktualne obravnave posegov v anonimno obstoječe arhitekturno tkivo.
Pri Nacionalnem centru celovite rehabilitacije slepih in slabovidnih na Očesni kliniki UKC Ljubljana so, kot so zapisali, arhitekti s svojim pristopom pri ustvarjanju »sobe v sobi« spretno obšli vzdušje bolnišničnega prostora in zagotovili okolje, ki je funkcionalno in hkrati uporabniku prijetno. Ustvarili so arhitekturo doma, hiše in manjše vasi obenem, uporabniku pa zagotovili spodbudno okolje na poti rehabilitacije. Pri oblikovalskem studiu Kabinet 01 pa so pomen in kakovost anonimne arhitekture priznali z edinim novim posegom med dvema industrijsko oblikovanima fasadama – betonsko ploščo.
»V obeh projektih je vzpostavljeno ravnovesje med grobimi industrijskimi elementi in čistim, za življenje primernim zaključkom, ki ga zaznamujejo dosleden poudarek na vizualni angažiranosti, pridih surovosti in skrb za detajl,« izpostavljajo v utemeljitvi.
Plečnikovo medaljo v kategoriji javnega prostora je prejela brv za pešce in kolesarje v Irči vasi (Blaž Budja, Rok Jereb, Marjan Pipenbaher, Tomaž Weingerl, Dušan Stupar), ki povezuje urbani rob mesta z naselji na desnem bregu reke Krke. Žirija v njej prepoznava nadaljevanje Plečnikove tradicije mostov, ki prostore povezujejo in tudi soustvarjajo. Po videnju članov žirije je v prostor umeščena spoštljivo, z reko pa vzpostavlja tesen odnos in dosega ravnovesje, v katerem gradnja dopolnjuje naravno okolje. Presega idejo inženirskega objekta in je skoraj krajinska poteza.
»Začne se že globoko v krajini ob reki, preden njen kopenski zavoj nežno preide v usločenost strukture nad reko, zaključi pa se v manjšem trgu v urbanem delu mesta. Brv je trdna podlaga prihodnjega razvoja prostora, saj presega svojo primarno funkcijo in postaja pomemben krajinski element,« vidijo njen širši pomen.
Plečnikovo medaljo za strokovno publicistiko sta prejeli krajinska arhitektka in profesorica Ana Kučan ter filozofinja Mateja Kurir za zbir esejev domačih in tujih avtorjev z različnih področij Garden and Metaphor: Essays on the Essence of the Garden, ki ga je žirija prepoznala kot izviren prispevek k razvoju krajinskoarhitekturne misli v mednarodnem kontekstu.
Tema se, tako žirija, zdi zlasti aktualna v kontekstu okoljske krize, vrt je namreč mogoče razumeti kot model premišljene, potrpežljive in spoštljive skrbi za planet, knjiga pa da je dobro odmerjen preplet strokovnega in razumskega s poetičnim in čutnim. Prinaša poglobljeno raziskavo o sodobnem razumevanju vrta in pomeni poklon delu utemeljitelju ljubljanske krajinskoarhitekturne šole, profesorju Dušanu Ogrinu.
Arhitektki Meti Kutin so podelili Plečnikovo medaljo za bogatitev prostorske kulture za projekt Mesto živi v ljudeh, ki traja in raste že več kot desetletje ter sega od različnih metod poučevanja do raziskovanja in opolnomočenja udeležencev programov Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje. S svojo skupino je Kutinova izvedla in pripravila več raziskovalnih projektov, razstav in publikacij (Vizije SO 16: mesto 65+; Z menoj po mojem mestu in Dreamlike Neighbourhood), njen prispevek pa, kot meni žirija, odpira teme starosti, vseživljenjskega učenja in prostorskega razvoja v odnosu do bivalnega okolja.
S podelitvijo štipendije pa je Plečnikov sklad spodbudil Nežo Brankovič k nadaljnji aktivnosti pri oživljanju Narodnega doma v Trstu, ki ga je raziskovala in ponudila izhodišča za prenovo v svoji magistrski nalogi. Stavbi, ki spet prehaja v slovenske roke, je v nalogi z novim posegom v izpraznjenem jedru stavbe dvignila javni program iz parterja do strehe, ta pa z odprto veduto na mesto nadomešča izgubljeni trg pred stavbo.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji