Film, ki je navdušil milijone gledalcev

Osemdeseta in devetdeseta so bila plodna leta za božične filmske klasike. Med njimi izstopa uspešnica Božične počitnice, zaradi katere mnogi tudi danes preživijo praznike pred zasloni.

Letos mineva natanko trideset let, odkar je v kinodvorane prišel film, ki je postal eden od najbolj gledanih božičnih filmov vseh časov. Božične počitnice so pravzaprav tretji del v seriji filmov Nore počitnice, ki prikazuje hudomušne prigode družine Griswold. Film sledi glavi družine Clarku Griswoldu (Chevy Chase), ki se odloči, da bo za družino ustvaril najlepše božične praznike doslej, a zaplete se že pri izbiri božičnega drevesa.


 

Na lastni koži občuti izginjajoči srednji razred

Orjaško, iz zemlje izruvano jelko pripelje domov na strehi avtomobila, med njeno postavitvijo v dnevni sobi pa povzroči pravo razdejanje. Praznike še dodatno vznemirijo prihod sorodnikov Catherine (Miriam Flynn) in Eddieja (Randy Quaid) ter njunih otrok in težave s težko pričakovano božičnico. Z denarjem od božičnice je Griswold namreč pred hišo hotel zgraditi nov bazen, ker pa težko pričakovane ovojnice ne prejme, se odloči, da bo ugrabil svojega šefa Franka Shirleyja (Brian Doyle-Murray).



Po pisanju revije Vice je na videz trapasta komedija (zrežiral jo je Jeremiah S. Chechik) pravzaprav prispodoba ameriške družbe, saj film raziskuje kompleksne fenomene, kot so razredne razlike in korporativni pohlep. Glavni lik na lastni koži občuti izginjajoči srednji razred, potem ko se njegov šef odloči ukiniti vsakoletno božičnico, medtem ko skopušni lik šefa Franka uteleša požrešnost kapitalizma.

Film, v katerem igrajo Beverly D'Angelo, Juliette Lewis in tudi slavni komik Chevy Chase, so posneli po kratki zgodbi Christmas '59, ki jo je John Hughes napisal za kultno, zdaj že ugaslo satirično revijo National Lampoon. Revija je bila slavna po kontroverznih prispevkih, v katerih so se pisci posmehovali vsem plastem ameriške družbe. »Bila so velika vrata, na katerih je pisalo ‘prepovedano’. Vrat smo se dotaknili in so padla s tečajev,« je humorist in soustanovitelj Henry Beard opisal leta, ki jih je preživel pri tej reviji.

Hughesov magični realizem

John Hughes je za National Lampoon napisal številne kratke zgodbe in humoristične eseje, pozneje pa je zaslovel s scenariji za filme o dozorevanju otrok in najstnikov, z zgodbami, prepredenimi z magičnim realizmom. Po njegovih scenarijih so nastali filmi Stric Buck, Denis pokora, serija filmov Nore počitnice in Beethoven, Letala, vlaki in avtomobili, Trije lopovi in potepin ter trilogija Sam doma, v katerih so zaigrali tedaj neznani igralci, kot so bili Michael Keaton, Matthew Broderick, Bill Paxton in Macaulay Culkin. Glasbo za Božične počitnice je ustvaril ameriški skladatelj italijanskega rodu Angelo Badalamenti, ki je med drugim sodeloval tudi z režiserjem Davidom Lynchem in ustvaril glasbo za kultno serijo Twin Peaks ter za filma Mulholland Drive in Modri žamet.



Božična filmska klasika je pustila velik pečat na Američanih, izraz »hiša Griswoldovih« pa je postal sopomenka za kičaste, prekomerno okrašene hiše (v filmu je Clark Griswold postavil toliko božičnih luči, da je po prižigu bližnja okolica ostala brez elektrike). Družina Harbaugh iz mesteca Mickleton v New Jerseyju je minuli božič dom okrasila tako, kot je bila okrašena hiša v filmu, s tem pa so sprožili spletno senzacijo. Da bi poustvarili filmsko prizorišče, so po poročanju New York Posta uporabili nič manj kot 7500 žarnic, hišo pa so okrasili z lutkama Clarka Griswolda, ki binglja iz žlebnega izliva v drugem nadstropju, in Eddieja, ki pred dovozom prazni septični tank avtodoma.

Kako so filmi ukradli božič

Filmov, ki so si za izhodišče vzeli priljubljeni krščanski praznik, je veliko. Med najbolj uspešnimi je franšiza Sam doma, zgodba o bistrem dečku Kevinu McCallisterju (Macaulay Culkin), ki ga družina pozabi doma. Prvi film je doživel premiero leto dni po Božičnih počitnicah in po nekaterih podatkih prinesel v blagajne 464 milijonov evrov (v to ni vštet zaslužek od prodaje na videokasetah in devedejih). Danes se marsikdo sprašuje, zakaj je to večna uspešnica. Po mnenju filmskega kritika Independenta Christopherja Hootona je film »ravno prav temačen in ravno prav bedast«.



Med filmi iz tega časovnega obdobja velja omeniti še Gremline (1984) v režiji Joeja Danteja, zgodbo o pošastnih stvorih, ki je postala takojšnja uspešnica in v dvainštiridesetih dneh zaslužila sto milijonov dolarjev ter za sabo pustila celo Supermana in Izganjalca hudiča, Božično zgodbo (1983), v kateri si devetletni Ralphie iz ameriške Indiane v 40. letih za božič obupno želi zračno puško, pri tem pa poskuša dobiti celo podporo Božička, Predbožično moro Tima Burtona (1993), ki idejo ukradenega božiča izpelje z animiranim filmom, in še bi lahko naštevali.

Kasneje se pojavijo uspešnice, kot so Kako je Grinch ukradel božič (2000), ki govori o zlikovcu Grinchu, ki ukrade božična darila in drevesca, Pravzaprav ljubezen (2003), v kateri režiser Richard Curtis prepleta zgodbe osmih parov v prazničnem Londonu, in tudi film slovenskega režiserja Mitje Okorna Pisma sv. Nikolaju je na Poljskem dosegel velik uspeh.



Za brezčasne božične klasike pa veljata filma Življenje je lepo Franka Capre iz leta 1946, ki ga v ZDA še vedno redno umeščajo na praznični program, in Čudež na 34. ulici iz leta 1947. V prvem George Bailey (James Stewart) življenje posveti pomoči someščanom, domače mesto pa rešuje pred kapitalističnim mogotcem Potterjem, v drugem pa je v ospredju Kris Kringle (Edmund Gwenn), ki v prodajalni Macy's kot Božiček sprejema otroke in verjame, da je pravi Božiček.

Večini teh filmov je skupno, da imajo poleg komičnih trenutkov in duha optimizma tudi melanholični podton. Korenine sodobnih božičnih spektaklov pa izvirajo iz Dickensonove knjige Božična pesem, v kateri se ostareli in zagrenjeni Ebenezer Scrooge sreča z duhovi, ki mu pokažejo, kakšen je pravi pomen božiča. Pri tem pa postane boljši človek.