Dan grdih puloverjev: ko je več lahko še več

Med pregrehami prazničnega časa so tudi takšne, ki presegajo dober okus, kot sta okraševanje domov z izdatnimi količinami kiča in verižno poslušanje osladnih napevov, popuščamo celo pri slogu oblačenja. Nič nenavadnega torej, da se je rodila tradicija zabav v najgrših božičnih puloverjih. Pravil ni, vsake oči imajo svojega malarja, med motivi pa so zaželeni jelenčki, snežaki, smrečice, po možnosti okrašeni po načelu »več je več«.



»Biti mora v vsaj treh barvah in okrašen z gumbi, pentljami, cofki in lučkami. Enostavno mora zbosti v oči,« je na vprašanje, kakšen je dovolj grd božični pulover, odgovorila Nina Gril iz ljubljanskega Kina Bežigrad, kjer bodo v ponedeljek priredili tretjo takšno zabavo. Test, ali je res dovolj grd, je preprost: »Če ljudje s prstom kažejo na vas in se zgražajo, vam je brez dvoma uspelo.« Tudi letošnja zabava bo ogrevanje za enega najbolj božičnih filmov vseh časov: Sam doma 2. Do zdaj je bil odziv po sogovorničinih besedah zelo dober: »Večina obiskovalcev res pride v grdem božičnem puloverju, jih pa potem za korajžo tudi malo 'pocrkljamo'. Letos, na primer, bomo lastnika najgršega lepo obdarili.« Za tradicijo so izvedeli na družbenih omrežjih in iz medijev, da se prenaša k nam, pa je mogoče sklepati po ponudbi trgovin, je razmišljala Nina Gril. »Čeprav je tudi pri nas koncept grdih božičnih puloverjev vse bolj priljubljen, pa menimo, da vseeno še ne gre za tradicijo. V večini ga poznajo predvsem mladi, ki spremljajo svetovne trende.«
 

Globalni fenomen

Prvi so se zabave, ki v ospredje postavlja takšno antimodo, domislili v Vancouvru; premierno so priredili leta 2002 in začeli običaj, ki se je iz Kanade razširil v ZDA in nato še po svetu. Idejna vodja Chris Boyd in Jordan Birch sta besedno zvezo »zabava v grdih božičnih puloverjih« kmalu zaščitila kot blagovno znamko, razglasili so celo nacionalni dan; to je vsak tretji petek v decembru, čeprav je obdobje praznovanja lahko precej daljše.

Na začetku je bilo vse skupaj samo šala. Kakor je Boyd povedal za HuffPost, so se na prvi takšni zabavi zbrali s prijatelji, pili so jajčni liker, prepevali božične pesmi in krasili jelko. »Naš cilj je preprosto bil imeti najbolj osladno in hkrati prijetno božično zabavo,« je opisal. Nad žlahtnimi božičnimi puloverji se je navdušil v službi; delal je v enem izmed domov starejših občanov v Vancouvru in opažal, kako si njegovi varovanci med prazniki konec leta radi nadenejo puloverje, kakršne so vsi drugi zakopali globoko v omaro. Pri tem ni varčeval s komplimenti damam in gospodom, sam pri sebi pa si je, kot je dejal za HuffPost, mislil, da bi bilo prav zabavno najti kaj takšnega.



Drugi pomemben vpliv je imel Jim Carey, ki je v filmu Butec in butec (1994) nosil reprezentativen primerek takega oblačila. In navsezadnje je bil to tudi čas, ko se je takšen pulover pojavil v priljubljenem filmu Dnevnik Bridget Jones (2001). Tisti, ki ga nosi v filmu Colin Firth, ima spredaj velikega jelena, kakršnega bi pričakovali na desetletnem dečku, ne pa na odraslem moškem s precej snobovskim družinskim poreklom. Vzorčen primer, torej.



Že takoj po prvi zabavi v Vancouvru je bilo zanimanje tolikšno, da so morali Chris Boyd in prijatelji najti prostor v pubu, nato so že najemali dvorano Commodore Ballroom, dogodek pa je postal globalni fenomen. Prirejati so začeli akcije zbiranja in izdelovanja takšnih puloverjev, ustanovili posebno gibanje in dodali dober namen (zbirajo denar za otroke).
 

Kaj imajo puloverji z vojaki?

Čeprav nas takšni puloverji spominjajo na slavno modo osemdesetih let, imajo daljšo zgodovino. Če vzamemo za osnovo samo pletenje oblačil, so tehniko uporabljali že Egipčani (odkrili so koptske nogavice, izdelane tisoč let pred našim štetjem). Pleteni puloverji pa naj bi postali prepoznavni v 18. stoletju, predvsem po zaslugi polkovnika in grofa Jamesa Thomasa Brudenella in njegove čete, ki je bila oblečena v pletene vojaške suknje. Rekli so jim, vojakom in oblačilom, cardigans (grof je namreč prihajal iz angleške pokrajine Cardigan). Sprva so bili s tem mišljeni brezrokavniki, kmalu pa se je pomen besede razširil na puloverje.



Tisti z zimsko in božično tematiko so bili priljubljeni že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, torej ob razmahu povojne komercializacije. Naslednji val so dosegli v osemdesetih, v Ameriki so jim rekli kar »jingle bell« puloverji. V zadnjih letih so spet hit, trgovci tekmujejo v najbolj bizarnih zamislih in snujejo najgrše, najbolj nenavadne, najbolj nenosljive puloverje, kar jih je mogoče narediti.

Čez mejo dopustnega so tako pred kratkim šli v ameriški trgovski verigi Walmart. Prodajali so pulover z motivom snežaka, pred katerim so nanizane tri črtice in napis Let it Snow (Naj sneži), kar namiguje na beli prah, kokain. Kar se je nekaterim zdelo nagajivo, je bilo za večino nesprejemljivo. Pulover so umaknili iz prodaje.
 

Najžlahtnejši so pošli

Da so puloverji, ki si jih je mogoče obleči samo te dni v letu, priljubljeni, je, kot rečeno, opaziti tudi po naših trgovskih središčih, čeprav je treba (če je zaloga iz domačih omar preskopa) za najbolj pristne v vintidž slogu zaviti v trgovine z oblačili iz druge roke. V tistih v središču Ljubljane se je v zadnjem hipu težko ustrezno obleči za zabavo v najgrših božičnih puloverjih. V vsaki smo odkrili le po nekaj primerkov, najbolj reprezentativen v izložbi (moški s krasno novoletno jelko kot glavnim motivom) pa sploh ni bil naprodaj. Imeli so jih kar nekaj, so vedele povedati prodajalke, a je večina do sredine tega tedna že pošla.