Etnografske hiše so mali vaški muzeji in srečevališča

Domačija Škerlakovih v Krplivniku v občini Hodoš je bila nekoč ena lepših in bogatejših v teh krajih, kjer se od nekdaj srečujeta in prepletata madžarstvo in slovenstvo. Lepa zidana hiša z okrašeno fasado, velika, prostorna gospodarska poslopja, posebna hiška z mizarsko in rezbarsko delavnico, v kleti pa velika žganjarna. Vsega so imeli Škerlakovi, tudi zaradi finančne pomoči strica iz Amerike. A je rodbina zamrla, zadnji, Šandor, je umrl leta 1991, in ker ni imel potomcev, je posestvo podedovala občina. Na domačiji je leta 1998 nastala prva etnografska hiša, ki so ji po narodnostno mešanih občinah Prekmurja sledile še tri.

Zdaj je Škerlakova domačija že dolgo v lasti in upravljanju madžarske samoupravne narodne skupnosti (MSNS) občine Hodoš in je šele pred kratkim dobila nov oplesk, zaradi vlage pa so morali celovito obnoviti tudi klet z žganjarno. V njej je kot v mini muzeju zbrano pričevanje o preteklosti teh krajev, na primer knjižnica družine Könye, ki dokazuje, da so tudi na podeželju ljudje brali knjige in se zanimali za več kot le za kmetovanje in preživetje. Tudi zbirka starih fotografij, ki jih je še na steklo na začetku dvajsetega stoletja posnel vaški ljubiteljski fotograf Lajos Könye, je posebno pričevanje o tukajšnjih ljudeh in običajih pred približno stoletjem ali več.

V Škerlakovi hiši v Krplivniku je posebej zidan štedilnik v tradicionalni kuhinji. FOTO: Jože Pojbič

Kuhinja s čudovitim zidanim štedilnikom, staro leseno mizo in z značilno omarico v zidu marsikaterega starejšega obiskovalca vrne v otroštvo in ga spomni na babice in dedke, ki jih že dolgo ni več. Nad hišo so uredili tudi Vilinski vrt, sadovnjak s starimi avtohtonimi vrstami sadnega drevja.

Tajnica MSNS občine Hodoš Erika Jošar pravi, da je bilo pred pandemijo covida-19 obiska kar precej, tudi ali celo predvsem z madžarske strani meje. Vstopnine za ogled ni, za skupine se je treba vnaprej dogovoriti, posamični naključni obiskovalci pa lahko ključ dobijo v hiši čez cesto, pri Šipoševih.

V Domanjševcih imajo tudi sobe za goste

Nekoliko drugačna zgodba je z etnografsko hišo v sosednjih Domanjševcih, narodnostno mešani vasi v občini Šalovci. Tam je MSNS občine Šalovci prav tako lepo in nekoč bogato domačijo Kalamarjevih pred več kot desetletjem odkupil od še živeče lastnice. Prvo lokalno etnografsko razstavo so v njej odprli leta 2012, zdaj pa je na ogled v vsem svojem nekdanjem sijaju bogate kmečke arhitekture iz tridesetih let dvajsetega stoletja.

V hiši je zbrane veliko dediščine iz vse vasi: bogato rezljano spalnico so podarili dediči lastnikov enega od dveh vaških mlinarjev, potomci zadnjega vaškega čevljarja Vilmos - bačija (strica Vilmoša) so podarili celotno čevljarsko delavnico, ki je nehala delovati pred več kot tremi desetletji, tudi nekdanjo mizarsko delavnico s starim ročnim orodjem si je mogoče ogledati na domačiji in veliko starega kmečkega orodja in strojev. Obnovljena je tudi majhna oljarna za stiskanje bučnega olja, ki so jo na domačiji prej imeli že Kalamarjevi. 

Starinsko rezljano spalnico so za etnografsko hišo v Domanjševcih podarili dediči nekoč bogatega vaškega mlinarja. FOTO: Jože Pojbič

Poleg muzejskega dela pa sta v domanjševski etnografski hiši tudi pisarna in sedež MSNS občine Šalovci, v gospodarskem poslopju je velik prireditveni prostor za večje dogodke, v mansardi pa imajo tudi sobe za goste, vendar jih zaradi neurejenih formalnosti še ne oddajajo. A bodo to kmalu začeli, pravi Renata Šebok, zaposlena na domačiji kot skrbnica in vodnica. Sicer pa je po njenih besedah nova pridobitev v vas prinesla novo življenje, saj pripravljajo veliko dogodkov in prireditev, poleg tega zdaj v vas zavije tudi veliko radovednežev, ki sicer morda nikoli niti slišali ne bi za Domanjševce.

Nastajajoči čebelarski center

Tretja etnografska hiša je Alvarium v Motvarjevcih v občini Moravske Toplice, ki za zdaj še nima urejenega upravljanja in še ni odprta za javnost. MSNS občine Moravske Toplice jo bo uredil na temo čebel in čebelarstva, zato so ob njej že zasadili sadovnjak in drugo medonosno drevje ter postavili razstavne panoje o čebelarstvu na prostem. V nadaljevanju nameravajo postaviti pravi čebelnjak s čebeljimi panji in organizirati dejavnosti, povezane s to panogo, ki ima tudi v Prekmurju dolgo tradicijo.

Etnografska hiša s čebelarskim središčem Alvarium v Motvarjevcih bo šele začela delovati. FOTO: Jože Pojbič

Etnografska hiša in hiša rokodelstev v Dobrovniku

Še največ življenja je v etnografski hiši v središču Dobrovnika. MSNS dobrovniške občine jo je uredil že leta 2006 in v njej s pomočjo madžarskih etnologov in zgodovinarjev, tako kot v drugih etnografskih hišah, zbral veliko opreme, orodja, dokumentov in pričevanj iz preteklosti Dobrovnika in okoliških krajev. Poseben del muzejske razstave je namenjen Györgyju Dobronakiju, jezuitskemu učitelju in prvemu rektorju univerze v Trnavi, ki je živel v sedemnajstem stoletju in je del svojega življenja preživel tudi v Dobrovniku. Čeprav so dobrovniško etnografsko hišo poimenovali po njem, pa György ni nikoli bival v njej, saj je bila zgrajena veliko pozneje, na začetku dvajsetega stoletja. A je bila ta hiša vendarle pomembna za življenje Dobrovnika, saj je v njej sprva živel lokalni notar, nato zdravnik, nekaj časa pa je bila v njej tudi gostilna.

Poleg etnografske hiše Györgyja Dobronakija v Dobrovniku deluje tudi Hiša rokodelstev. FOTO: Jože Pojbič

Na dvorišču dobrovniške hiše, v nekdanjem gospodarskem poslopju, že nekaj časa deluje tudi Hiša rokodelstev, ki je kot ločena enota prav tako v pristojnosti MSNS občine Dobrovnik. Tu pod vodstvom Biance Gyurkač dve redno zaposleni rokodelki izdelujeta spominke in uporabne predmete iz šibja in koruznega ličja ter s tradicionalno tehniko okrašujeta velikonočne pisanice. Izdelke prodajajo obiskovalcem, ki jih je po besedah Gyurkačeve zaradi bližine Bukovniškega jezera in rastlinjakov Ocean Orchids kar veliko. Poleg tega pripravljajo delavnice in tečaje izdelovanja teh predmetov in s prikazi pogosto gostujejo tudi po šolah, vrtcih in drugih ustanovah.

»Naštete etnografske hiše je Pomurska madžarska samoupravna narodna skupnost uredila zato, da z njihovo pomočjo ohranjamo identiteto, običaje, tradicijo in kulturo prebivalcev v teh narodnostno mešanih krajih. Njihova nakup in ureditev sta financirana iz različnih virov, deloma iz namenskih sredstev slovenske države in deloma s pomočjo madžarske države,« je o namenu teh za obiskovalce zanimivih točk dejala predsednica MSNS občine Dobrovnik Edit Varga. Seveda pa je eden od namenov tudi vzpodbujanje gospodarskega, predvsem turističnega razvoja teh odročnih krajev.