Dva milijona Slovencev in četrt milijona psov

Ob dveh napadih psov v zadnjih dveh tednih (in na splošno vse večjem številu psov) se postavlja vprašanje, ali bi bilo treba zaostriti zakonodajo oziroma uvesti dodatno preventivo, da do takšnih dogodkov ne bi prihajalo. Po zakonu o zaščiti živali je kot nevaren pes opredeljen tisti, ki ogroža okolico zaradi svoje neobvladljivosti oziroma kaže napadalno vedenje do človeka, ali pa pes, ki je že ugriznil človeka oziroma žival. Kot nevarnih je z odločbo trenutno opredeljenih 2036 psov.



Po besedah predsednika Kinološke zveze Slovenije (KZS) Štefana Šinka je zakonodaja na tem področju pri nas dokaj dobro urejena, vendar dopušča izboljšave. Osnovni problem je, ker je usmerjena v kurativo in manj v preventivo. »Želeli bi si, da bi imeli čim manj neljubih ugrizov, še zlasti s hudimi posledicami. To lahko dosežemo, če bomo več pozornosti namenili izobraževanju in ozaveščanju splošne populacije. Kinološka zveza s svojo razvejeno mrežo društev in strokovnjaki ponuja preventivne programe pa tudi prevzgojo že opredeljenih nevarnih psov. Naše stališče je, da bi država morala poskrbeti za ustrezno sledljivost in obvezno izobraževanje vseh novih lastnikov psov. Predvsem pa bi moral vsak lastnik psa poskrbeti za pravilno šolanje, kar omogoča naša razvejena mreža članic s strokovno usposobljenimi inštruktorji,« je povedal.

V pripravljenem predlogu novele zakona o zaščiti živali se dopolnjujejo tudi določbe glede postopka opredelitve nevarnih psov, so potrdili na upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin pri ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Novo je predvsem določilo, da pritožba na odločbo o razglasitvi nevarnega psa ne zadrži izvršbe. To pomeni, da ko lastnik prejme odločbo o tem, da je njegov pes nevaren, ga mora od takrat dalje obravnavati kot nevarnega psa (povodec, nagobčnik, ograjen in označen prostor), tudi če se z odločbo ne strinja in se nanjo pritoži.

Skandinavski zgled

Zakonodaja na Dunaju, denimo, od vseh bodočih lastnikov psov – ne glede na pasmo – zahteva, da ob registraciji svojega hišnega ljubljenca predložijo potrdilo o opravljenem tečaju o osnovah posvojitve živali. Že desetletje je v avstrijski prestolnici obvezen izpit za tako imenovane nevarne pasme psov, ki se je izkazal za izjemno učinkovitega, saj so v treh letih po sprejetju zakona zabeležili za 63 odstotkov manj ugrizov. Bi bil to ustrezen model tudi za Slovenijo?



Po Šinkovih besedah obstajajo različni učinkoviti modeli, a morda bi se kazalo zgledovati tudi po skandinavskih državah, kjer se izobraževanje in ozaveščanje začenja že v vrtcih ter se nadaljuje v šolah in lokalnih skupnostih. »Osnovna znanja potrebujejo tako lastniki in skrbniki psov kot tudi vsi drugi, še zlasti o tem, kako ravnati ob srečanju z nevarnimi psi. V tem vidimo ključ do uspešnega sobivanja. Psi so čudovita bitja, so sopotniki naših življenj, ki opravljajo tudi pomembne funkcije: pomagajo pri reševanju izpod plazov in ruševin, so v službi vojske in policije, mnogim so v pomoč terapevtski psi, na splošno pa so prijetna družba družinam in osamljenim ostarelim. Družbena koristnost psov je zares izjemno velika,« je prepričan sogovornik.



Alenka Klemenčič Holynski iz pasje šole Bajka, ki je eden od štirih uradnih izvajalcev programov za šolanje nevarnih psov, opredeljenih z odločbo uradnega veterinarja v upravnem postopku, opozarja na pomen preventivnega ravnanja in predvsem na nesmiselnost prevelike tolerance okolice do lastnika psa, ki ogroža okolico zaradi svoje neobvladljivosti oziroma kaže napadalno vedenje do človeka. Namreč že to je po 5. členu zakona o zaščiti živali upravičen razlog za prijavo na območni urad uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. »Do prvega uradnega ugriza, s katerim je pes v centralnem registru psov zabeležen kot nevaren, ugrizne v povprečju petkrat do desetkrat, eden rekorderjev je nanizal kar 21 ugrizov. Čeprav se ljudje zavedajo nevarnosti in o tem govorijo, zaradi kolegialnosti ali pa da se ne bi zamerili lastnikom psov, s katerimi se družijo, napada ne prijavijo. Toda brez dvoma je boljša zamera kot nesreča ali tragedija. Mislim, da bi vsi morali ravnati enako kot Pošta Slovenije. Ta prijavi vsak napad na poštarja (v zadnjih letih so jih zabeležili okoli 20 na leto, lani 14, op. p.). Morebitne tragedije je mogoče preprečiti, če psa peljemo na prevzgojo, še preden bi koga poškodoval,« je poudarila sogovornica z več kot dvajsetletno prakso in delom s psi. Po njenem so ljudje izgubili odgovornost in prevečkrat vidijo le svoje pravice, ne pa tudi svojih dolžnosti, čeprav se svoboda posameznika konča tam, kjer se začne svoboda drugega, še dodaja.

Prevzgoja je uspešna

Ko štirinožec zaradi prve prijave ugriza dobi status nevarnega psa z veterinarsko odločbo, mora biti odtlej po zakonu na javnih krajih na povodcu in opremljen z nagobčnikom, sicer pa zaprt v pesjaku ali objektu z ograjo, visoko najmanj 1,8 metra in opozorilnim znakom na vhodu. Nevarnega psa tudi ne smejo voditi osebe, mlajše od 16 let, nadzor nad izvajanjem določb glede spoštovanja na javnih površinah pa izvajata predvsem policija in občinsko redarstvo. Predvidena globa za neupoštevanje naštetega znaša od 800 do 1200 evrov.

Če nevaren pes ponovno ugrizne in ne povzroči posebno hude telesne poškodbe, je zanj predpisano obvezno šolanje po programu uradnih izvajalcev v šestih mesecih od dogodka, če gre za mladega psa, pa do njegovega dopolnjenega drugega leta starosti. Kot še dodajajo na upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, je šolanje obvezno tudi za psa, ki živi ali bo živel v istem okolju kot lastnik, ki je že posedoval psa, pa je bil ta usmrčen zaradi povzročitve smrti ali posebno hude telesne poškodbe. Če pes ne opravi predpisanega šolanja ali je šolanje neuspešno, uradni veterinar zanj odredi usmrtitev. Evtanazijo odredi tudi za psa, ki je povzročil smrt ali posebno hudo telesno poškodbo, kakor je bilo ob smrti deklice v Mengšu.



Kako uspešna pa je običajno prevzgoja? Alenka Klemenčič Holynski odgovarja, da je do pred nekaj leti, ko je takšen program izvajala kot edina v Sloveniji, na leto v prevzgojo dobila kakšnih pet štirinožcev, zdaj ima od dva do tri. Najmlajši je imel tri leta, najstarejši pa enajst in razen enega, ki je medtem poginil, so vsi uspešno zaključili program in se zdaj zgledno obnašajo. »Je pa potrebnega v povprečju tri mesece intenzivnega in sistematičnega dela, treba je začeti od začetka in vzpostaviti primeren odnos med psom, lastnikom in okoljem,« še pojasnjuje inštruktorica. Stroške prevzgoje nosi lastnik; tečaj z izpitom stane 800 evrov.

Pasemski psi so predvidljivi

Ob tragediji v Mengšu so na KZS opozorili tudi na prednost vzreje rodovniških psov, saj vzreja čistokrvnih psov zagotavlja bistveno večjo predvidljivost lastnosti – tako značajskih kot fizičnih. Kaj vse umanjka pri mešancih? Po besedah predsednika Štefana Šinka imajo pasemski standardi Mednarodne kinološke federacije (FCI) določilo, da je treba vidno agresivne pse diskvalificirati na prireditvah in izločiti iz vzreje. Danes poznamo že okoli 400 različnih pasem psov, ki so nastale s selekcijo in načrtno vzrejo ter imajo značilne fiziološke lastnosti pa tudi vedenjske vzorce. »Vse to omogoča, da se bodoči lastnik lažje odloči za pasmo, ki najbolj ustreza njemu in njegovemu življenjskemu slogu ter okolju. Pri psih brez znanega porekla izvora je težje določiti tako vedenjske vzorce kakor tudi njihov videz. Prednost rodovniških psov je tudi v tem, da so vzreditelji skrbni lastniki, ki poskrbijo za socializacijo v zgodnjem obdobju razvoja mladičev, kar je ključnega pomena za njihovo ustrezno integracijo v okolje,« je poudaril Šinko. Spomnil je še, da vsak, ki si želi biti skrbnik večjega psa, ni nujno primerna oseba, ki bi zadostila vsem pogojem odgovornega lastništva.