Je podgan zdaj več ali pa jih ljudje samo bolj opazijo?

Komaj se je končalo kitajsko leto podgane, ki svetu, milo rečeno, ni prineslo nič dobrega, a podgane ne mirujejo. O težavah so pred nedavnim poročali iz Londona, kjer so ugotovili, da so sledile ljudem z območij, kjer so se prej dobro prehranjevale v restavracijah in njihovi okolici, na območja, kjer je zdaj več hrane, torej v stanovanjska naselja. V Ljubljani takih težav ne zaznavajo, vselej pa velja opozorilo, da moramo skrbno ravnati z odpadki, če si življenjskega prostora nočemo deliti s prevelikim številom teh glodavcev.



»Kakor nam je podgana nevšečna in zoprna, moramo vendar pritrditi, da ni brez umskih zmožnosti. Privadi se človeku, pride predenj, če jo pokliče z imenom, navadi se plesati in hoditi po vrvi,« je njene lastnosti nanizal že Fran Erjavec v knjigi Domače in tuje živali v podobah iz leta 1868. In tudi on je ugotavljal, da imajo zlasti v velikanskih mestih, kakršni sta London in Pariz, več težav zaradi teh dolgorepih živali, ki pojedo »vse, kar se sploh pojesti da«. V svet podzemlja, ki mu vladajo podgane, se je v domišljijskem romanu Nikolikje izvirno poglobil tudi angleški pisatelj Neil Gaiman in vsaj posredno pokazal, kako človeka intrigira skrivnostno življenje v kanalizacijskem sistemu.



Da so podgane mojstrice preživetja, zelo družabne, imajo veliko sposobnost učenja in orientacije v prostoru ter so se zmožne izredno hitro prilagoditi, je pritrdil etolog in biolog Janko Božič z ljubljanske biotehniške fakultete. In tako se je, kot je pred dnevi pisal CNN, zgodilo tudi v Londonu, katerega prebivalci zaradi epidemije veliko časa preživijo doma, z njimi pa se kopičijo odpadki z ostanki hrane. Pomagajo jim še ljubitelji golobov, ki zdaj te mestne ptice hranijo na domačem dvorišču, s tem pa na pojedino privabijo podgane, in te seveda rade ostanejo tam, kjer je redna postrežba, so v članku ugotavljali deratizatorji.

Njihove ugotovitve potrjujejo v britanskem združenju za zatiranje škodljivcev, kjer so povečano povpraševanje po deratizaciji opažali že ob spomladanskem zaprtju javnega življenja, jeseni naj bi se povečalo za več kot 75 odstotkov. Seveda pa s tem še vedno ni odgovora na vprašanje, ali je podgan zdaj več ali pa jih ljudje, ker so jim sledile v stanovanjske soseske, samo bolj opazijo.
 

V Ljubljani pritožb ni bilo

Določanje števila podgan v velikih mestih je vselej obsojeno na ugibanje, saj jih je nemogoče prešteti. V Londonu predvidevajo, da jih je okoli 20 milijonov, torej več kot dvakrat toliko, kolikor ima glavno mesto Združenega kraljestva človeških prebivalcev (po lanskih podatkih živi tam 9,1 milijona ljudi). Tudi v Ljubljani številke ni mogoče dobiti, so nam pa bralci sporočili, da so opazili, da se podgane na nekaterih območjih, kjer je zdaj manj vsakodnevnega vrveža, bolj sproščeno gibljejo.



V Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) podgan ne štejejo, o morebitnem povečanju v času ustavitve javnega življenja zaradi epidemije ne morejo sklepati niti po poročilih s terena. Kot je povedal Igor Horvat iz službe za deratizacijo, dezinsekcijo in dezinfekcijo, pritožb občanov niso dobili. »Ker so bili nekateri objekti kar nekaj časa zaprti, bi to lahko vplivalo na ugodnejše razmere za njihovo prehranjevanje in razmnoževanje. Vendar nismo prejeli klicev strank, da bi naletele na probleme z glodavci, kar pa seveda še ne pomeni, da težav ni bilo,« je poudaril Horvat.

Posebnega povečanja ni opazil niti Erik Savenc, direktor podjetja Leks, ki se med drugim ukvarja z deratizacijo. »V zadnjem času smo imeli manj deratizacij, tudi sicer nismo opazili več podgan, kvečjemu so ljudem preglavice povzročale miške,« je poročal s terena. K temu, da so imeli zadnje čase manj tovrstnega dela, veliko prispeva zaprtje restavracij, bilo je le nekaj primerov, ko so podgane pregrizle cev in se pred mrazom zatekle v notranjost objektov.

Da bi videl kaj več podgan, pa se ni zgodilo, niti da bi opazil cel trop, tega pravzaprav ni doživel niti v svoji 30-letni praksi, je dejal. Je pa nekaj zanesljivo: podgane bodo vedno živele s človekom, saj je ob njem – hrana. Največkrat jih je tako opaziti v strnjenih naseljih, predvsem tam, kjer ni urejeno ravnanje z odpadki, prav tako v zapuščenih objektih, kanalizacijskem omrežju …
 

V kanalizaciji se prehranjujejo

Prepričanje, da podgane živijo v kanalizacijskem sistemu, v javnem podjetju Voka Snaga sicer zavračajo: »Podgane v kanalizacijskem omrežju ne živijo, se pa hodijo tja prehranjevat, ker vedo, da tam najdejo hrano. Betonske cevi, ki sestavljajo večino ljubljanskega kanalizacijskega omrežja, zanje niso nikakršna ovira,« so zapisali v odgovoru.

Podgane so eden od razlogov, zakaj v straniščno školjko ali odtok ne smemo metati ostankov hrane. »Več ko je hrane v kanalizaciji, hitreje se razmnožujejo,« so opozorili. Redno deratizacijo celotnega kanalizacijskega omrežja opravljajo dvakrat na leto.



Za nadzor nad glodavci izvajajo preventivno deratizacijo – z namenom držati število glodavcev na tolerantni ravni, torej na številu, ko jih še prenašamo v svoji bližini, je pojasnil Igor Horvat. »Zato predlagamo izvajanje vsaj dvakrat na leto, spomladi in jeseni, upoštevajoč razvojni krog glodavcev in njihovo obnašanje glede na vremenske razmere.« Preventivne deratizacije opravljajo v večstanovanjskih objektih, šolah, vrtcih, bolnišnicah, domovih za starejše, obratih s prehrano in seveda v kanalizacijskem sistemu.

Za to uporabljajo zastrupljene vabe – rodenticide. »To so antikoagulanti, ki preprečujejo strjevanje krvi. Ker je aktivna substanca v rodenticidih zelo učinkovita, je njena koncentracija majhna, kar pomeni manjšo nevarnost za neciljane vrste (ljudje in domače živali). Za dodatno varnost so vabe nameščene v zaščitne tulce, bokse, škatlice. Vabe postavljamo v objektih, zato ni vpliva na okolje,« so zatrdili na NLZOH.
 

Človek jim veliko dolguje

Nataša Demirović iz ljubljanskega društva za zaščito živali pa meni, da bi se deratizaciji lahko izognili, če bi podganam onemogočili dostop do smeti oziroma hrane. Z okoljem, kjer se zadržujejo, so povezani tudi stereotipi, ki se jih držijo. Prvi je ta, da so umazane: »Niso umazane podgane, umazano je okolje, kjer se zadržujejo. V resnici so to zelo čiste živali, čistijo in umivajo se celo pogosteje kot mačke.«



Drugi pogost predsodek je, da prenašajo kugo, vendar jo v resnici prenašajo bolhe, je poudarila. Prenašajo pa razne zoonoze, kot sta leptospiroza in mišja mrzlica, čeprav je teh primerov malo. »Zlasti v zadnjem času lahko vidimo, da je človeku, kar zadeva prenašanje bolezni, bistveno bolj nevaren človek.« Predvsem pa je poudarila, da so podgane za človeka v laboratorijih veliko pretrpele in jim zato veliko dolguje, saj je tudi po njihovi zaslugi medicina tako napredovala, kot je.