Dom za študente teologije, v katerem bivajo strojniki

Medtem ko se rožnata fasada frančiškanske cerkve Marijinega oznanjenja v središču Ljubljane odkrito spogleduje s Prešernovim trgom in spomenikom, se za njo oziroma za trgovinami in okenci s hitro prehrano na Čopovi in Nazorjevi ulici skriva frančiškanski samostan. Z nedavno prenovo frančiškanske knjižnice, najstarejše knjižnice v Sloveniji, pa tudi s prenovo konvikta oziroma doma študentov teologije se je kompleks še bolj odprl javnosti.

Stavba konvikta je bila prizidana frančiškanskemu samostanu na ljubljanskem Prešernovem trgu konec 19. stoletja kot dom za bogoslovce. Fotografije Jana Jocif

Stavba konvikta je bila prizidana frančiškanskemu samostanu na Prešernovem trgu v Ljubljani konec 19. stoletja kot dom za bogoslovce. V 20. stoletju so se potrebe po nastanitvi študentov bogoslovja manjšale in prostori so ostali neizkoriščeni, vodstvo samostana pa je želelo s prenovo posodobiti bivanjske razmere in dom odpreti tudi študentom drugih fakultet oziroma smeri.

»Dotlej smo to stavbo uporabljali za vse mogoče, v njej so bivali tudi študentje teološke fakultete, s prenovo pa smo pridobili študentski dom za 32 študentov, ki je odprt za vse. Izbor gre po sistemu, kdor prej pride, prej melje,« je pojasnil pater in profesor Christian Gostečnik, ki je med drugim direktor frančiškanskega družinskega inštituta.

Kot razkriva, je v domu trenutno nastanjenih največ bodočih pedagogov, strojnikov in glasbenikov, tu pa lahko ostanejo, dokler ne diplomirajo oziroma magistrirajo, pomembno je le, da napredujejo iz letnika v letnik. Kot opaža, je stavba po prenovi povsem na novo zaživela. »Vselej je živahno, študentje so zelo zadovoljni, ker bivajo v strogem središču mesta in imajo vse blizu,« še dodaja.

Dom bogoslovcev je bil zgrajen po ljubljanskem potresu konec 19. stoletja. Foto Jana Jocif

Kot pripoveduje arhitekt Blaž Kandus iz ljubljanskega biroja Kombinat, ki je prenovo načrtoval s kolegi Ano Grk, Aljo Mišigoj in Žanom Zupancem, so jih bratje frančiškani sprva povabili na neformalno srečanje, da bi jim svetovali, kako urediti sobe, potem pa se je izkazalo, da je ureditev za nove potrebe nekoliko bolj kompleksno vprašanje.

»Frančiškanski samostan se je skozi čas povečeval, krilo, v katerega je umeščen konvikt, je bilo zgrajeno konec 19. stoletja in je med Čopovo in Nazorjevo ter skrito pred pogledi z ulice. Objekt ima dve funkciji: je dom za študente teologije, drugi, zgodovinsko pomembnejši del pa je frančiškanska knjižnica. Prav v času prenove konvikta so prišli do spoznanja, da je to tudi priložnost, da se knjižnica bolj odpre javnosti, zato so se odločili tudi to prenoviti. A to ni bil del našega projekta, saj je bilo knjižnici treba le povrnili prvotni sijaj,« pojasnjuje sogovornik.

Najstarejšo in najbogatejšo zasebno knjižnico na Slovenskem, ki je bila ustanovljena leta 1233 in je zdajšnjo podobo dobila že leta 1896 po načrtih arhitekta Raimunda Jeblingerja iz Linza, so ob lanski 790-letnici po temeljiti prenovi z muzejem z zakladnico in pinakoteko prvič odprli za javnost.

Največji poseg – nova vertikalna povezava

Pri prenovi konvikta se je pokazalo, da bo treba med drugim na novo razmisliti o vhodu in stopnišču. Stavba, ki so jo zgradili po ljubljanskem potresu leta 1895, je nekoč imela vhod z dvoriščne strani proti Nazorjevi, kjer je frančiškanski vrt, a so ga sčasoma zazidali.

»Pred prenovo je imel samostan eno samo stopnišče, ki so si ga bratje frančiškani delili s stanovalci konvikta, z bolj odprtim domom in mislijo na odprtje knjižnice širši javnosti pa je bilo nujno ob novem vhodu zasnovati tudi novo stopnišče. Ta nova vertikalna povezava je bil naš glavni poseg oziroma največja sprememba v strukturi samostana,« pravi Blaž Kandus.

Tudi zaradi omejene dostopnosti so morali sprejeti nekatere kompromise glede videza betona.

Zanjo je bilo treba žrtvovati po dve sobi v vsaki etaži. Z novo potezo so dosegli, da stavbno krilo konvikta lahko ločeno in neodvisno deluje od preostalega dela samostana. So se pa vendarle porajala vprašanja glede tega, da si bosta študentski dom ter muzej in knjižnica delila vhod in stopnišče. A se je izkazalo za dobrodošlo, saj se življenje prepleta; obiskovalci knjižnice prihajajo v stavbo, ki živi, študentje, ki srečujejo obiskovalce, pa prav tako bolj živijo z mestom in se obenem tudi bolj zavedajo, da bivajo ob eni najbogatejših slovenskih knjižnic s kar 70.000 enotami gradiva.

Z novim stopniščem so naravno svetlobo pripeljali v dotlej zaprt in temen hodnik.

Sicer je bilo glavno vodilo, ki so mu sledili arhitekti, tudi v skladu s smernicami aktualnega časa pa tudi zaradi zgodovinske strukture – posegi vanjo so vselej občutljiva zadeva –, da bi v strukturo čim manj posegali, čeprav stavba z izjemo knjižnice ni bila kakšen poseben arhitekturni presežek svojega časa. Takoj so začutili tudi, da ji manjka povezava z okolico.

Nova poteza, stopnišče, ki so ga zasnovali kar najbolj odprto in zračno, pa je omogočilo, da so v prej zaprti hodnik brez naravne osvetlitve pripeljali naravno svetlobo ter stavbo naredili bolj berljivo za uporabnike. Že z vstopnega podesta je zaslutiti, da se stopnišče odpira na notranji hodnik z večjimi zasteklitvami in da se notranji prostori s stopniščem povezujejo z okolico.

Ohranili obstoječe sobe, tudi kapelo

Sobe so ohranili, kakor so bile razporejene, prav tako obstoječo kapelo, nekaj so jih v nadstropju in mansardi preuredili v skupne kuhinje in sanitarije (pritlične sobe imajo svoje). »Pomembno pa se nam je zdelo, da ima študentski dom tudi en večji skupni družabni prostor, priložnost zanj smo prepoznali v neizkoriščeni podstrehi nad knjižnico, kjer je bil prej skladiščni prostor, in ki je tudi omogočal velik odprt prostor brez podiranja sten,« razkriva arhitekt Kandus.

Uporabili so zadržane in nevpadljive barve, tudi za frančiškane značilno temno rjavo barvo.

V mansardi so pustili vidno historično strešno konstrukcijo, ki jo je bilo treba statično ojačati, a tudi te ojačitve so pustili vidne in jih niso želeli skrivati. V soglasju s spomeniško službo so vgradili strešna okna, in čeprav je ta morala bdeti nad zunanjostjo objekta, so ob njeni pomoči določili tudi barve interierja oziroma obdelavo materialov.

Uporabili so zadržane in nevpadljive barve, tudi za frančiškane značilno temno rjavo barvo, skromnost tega cerkvenega reda pa so prikazali tudi v materialih in obdelavah. Poleg tega je bila ta izbira primerna tudi z vidika namembnosti – torej za študentski dom.

Kljub temu, da gre za projekt znotraj sakralnega kompleksa, sogovornik pravi, da je arhitekturni razmislek in pristop podoben pri vsaki stavbi oziroma ureditvi, ne glede na namembnost. »Bolj pomembna je zgodovina objekta. Je pa bil izziv te edinstvene lokacije v središču Ljubljane, vsaj z vidika gradbenih posegov, dostopnost, s tovornjakom avtomešalcem betona ni bilo mogoče priti čisto zraven, treba si je bilo pomagati s podaljški, deloma tudi z ročnim vlivanjem v opaž. Tudi zaradi te omejitve smo morali razmišljati o racionalni uporabi materialov in sprejeti nekatere kompromise glede videza betona, kar pa nas niti ni motilo. S prenovo konvikta smo oživili mestno strukturo, ki je bila nekoliko pozabljena med brati frančiškani, še manj znana pa širši javnosti,« so prepričani v biroju Kombinat.