Čim prej korono v muzej!

Jedilna miza z računalnikom, zvezki, plastična embalaža od kosila, ki ga je dostavil Wolt, v ozadju pa televizijski sprejemnik, iz katerega odmevajo skrb vzbujajoča poročila o prvem okuženem, o naraščanju števila okuženih, o novih ukrepih vlade ... Vse skupaj se zdi kot dobro znani déjà vu, ki je danes, ne glede, ali se bo zaprtje ponovilo, že zgodovina, ujeta na najnovejši postavitvi Koronarazstava – čim prej korono v muzej! v Mestnem muzeju Ljubljana.

Ena od muzejskih sten je posvečena tvitom. Krizni štab Republike Slovenije je med drugim sporočal: »Mnogi ne morejo ostati doma, ker delajo za nas. Pomagajmo jim in ostanimo doma – zanje!«, pa tudi: »Podprimo slovenskega kmeta in živilsko industrijo. Kupujmo slovensko hrano.« Šolska ministrica Simona Kustec je na istem komunikacijskem kanalu zapisala: »Spoštovani, za nami je prvi teden učenja na daljavo. Bil je uspešen teden! Hvala, bili ste izjemni«.

S črno-belo fotografijo in maskami na obrazih, ki so stežka skrile nasmehe, in na liste napisanim sporočilom Mi smo tu za vas, vas pa prosimo, da ostaneta doma za nas! se je na twitterju oglasilo tudi zdravstveno osebje iz novomeške splošne bolnišnice. Medtem pa so se dogodile podobe izpraznjenih, tako rekoč še nikoli videnih ljubljanskih ulic, ki jih prikazuje sosednja stena, in se je napisala osebna stiska nosečnice in njenega fanta, ki jo je mogoče prebrati na razstavljenem računalniškem ekranu – za družinsko mizo.

»Čeprav epidemija še traja, je to že pogled nazaj. Čas prvega zaprtja je drugačen in smo ga tudi drugače doživljali,« pravi dr. Blaž Vurnik, soavtor razstave, ki prikazuje obdobje prvega zaprtja države. FOTO: Andrej Peunik

Par se je še pred razglasitvijo epidemije odločil, da se samoizolira, saj ni bilo jasno, kako virus vpliva na nosečnico in plod, starši so jima na dom dostavljali hrano, to sta potem skrbno oprala z milom ali jo spravila na stran za nekaj dni, saj naj bi virus na različnih površinah preživel celo tri dni.

»Zadnje mesece nosečnosti sem preživela izolirana od drugih. Prenehala sem telovaditi na skupinskih vadbah, druženje s prijatelji je odpadlo, kar naenkrat se je moj svet omejil na najino stanovanje, vsakodnevne sprehode (ki so postali glavni dogodek dneva in pravi privilegij) in obiske pri zdravniku,« je bodoča mama opisala zožitev svojega vsakdanjika.

Ko je prišel zadnji trenutek, je v porodnišnico vstopila sama, ob povišani telesni temperaturi se je znašla pod plazom vprašanj, od tega, ali je okužena, do tega, da bo rojevala v sobi, polni osebja v skafandrih. Ko je rodila, ji je babica pomagala poklicati partnerja po skypu in se skupaj s preostalim osebjem umaknila iz sobe, da se je družinica lahko spoznala, partner in novopečeni očka pa ji je poslal posnetek, kako je sam doma odprl steklenico šampanjca in nazdravil na sina.

Še nikoli videni prizori, ki so prišli čez noč

To je le nekaj utrinkov, ki jih je skupaj z zaposlenimi v muzeju pozabi iztrgalo okoli 90 ljudi, ki so se dan po prvem lockdownu začeli odzivati na poziv muzeja po dokumentiranju časa, ki ga še nismo doživeli. Ob novici, da se ustavlja javno življenje in s tem prekinja tudi bit muzeja – vabiti ljudi na razstave – so pomislili, da bo povezanost na družbenih omrežjih vsaj delno ostala. A so se glede na še nikoli videne razmere odločili pozvati ljudi, da v okviru Koronaprojekta vsi postanemo pričevalci zgodovine in zabeležimo nenavadne prizore, ki smo jim bili priča čez noč.

»Ob pregledu gradiva čez nekaj mesecev smo ugotovili, da so ljudje med prvim zaprtjem pošiljali zlasti vidne, fizične spremembe, kot so izpraznjene ulice, ko se je koronačas zasidral, pa so z nami večkrat delili bolj izpovedno, intimno gradivo. Kot opažajo muzeji tudi drugod po svetu, so ljudje vendarle potrebovali vsaj takšen stik, saj so bila fizična druženja prepovedana, za tisto, kar so delili z nami, pa so dobili neki odziv, zahvalo,« povzema soavtor razstave Nejc Kovačič (preostala dva sta Blaž Vurnik in Janez Polajnar).

Med prejetim gradivom prevladujejo fotografije. Gotovo je še živ spomin na obvezno nošenje mask na sprehodu v naravi, kjer ni bilo množic ljudi. FOTO: Gašper Lešnik

V prvem valu, ko je zaustavitev življenja trajala do sredine maja, so na spletni strani postavili galerijo, kjer so objavljali prejete fotografije in s tem omogočili, da je projekt začel dobivati podobo virtualne razstave, ki se je nato sproti dopolnjevala in se še vedno. »Projekt je še živ, aktiven, čeprav smo tudi mi upali, da ga bomo zaključili po nekaj mesecih, upamo, da se bo kmalu sam po sebi izpel. Da bomo lahko postavili naslednjo razstavo, denimo z naslovom – In korona je prišla v muzej,« z nasmehom poudarja Kovačič.

Med več kot 1500 enotami zbranega gradiva, ki so ga prejeli, je večina gradiva digitalnega, največ je fotografij, zlasti iz širšega območja Ljubljane, od ožjega mestnega središča do Šmarne gore in trgovskih centrov, nekaj je dnevniških zapisov in celo nekaj oprijemljivejših predmetov, kot so iz volne spletena oblika koronavirusa ali pa primerka necertificiranih mask domače proizvodnje z elastičnimi gumicami iz državnega zavoda za blagovne rezerve, ki jih v več občinah sploh prevzeti niso hoteli.

Zdaj sta na ogled na razstavi, tako kot denimo prototip zastave društva Heraldica Slovenica, ki je postala simbol boja proti koronavirusu, nakupovalni voziček, poln toaletnega papirja, ter kolo in izolirna torba znanega podjetja za dostavo hrane na dom, kar je bila še ena nezgrešljiva novost nove realnosti. To poleg praznih ulic in mask dr. Blaž Vurnik navaja kot glavne simbole prvega srečanja z epidemijo, obdobja prvega vala od marca do maja lani, ki ga prikazuje aktualna razstava.

Kot muzejski predmet sta se ohranili tudi maski domače izdelave, ki jih je nabavil zavod za blagovne rezerve in jih v nekaterih občinah niso hoteli prevzeti. Prav tako je obdobje prvega vala zaznamovalo kopičenje zalog, med drugim toaletnega papirja. FOTO: Andrej Peunik

Že pogled nazaj

»Čeprav epidemija še traja, je to že pogled nazaj. Čas prvega zaprtja je bil drugačen in smo ga tudi drugače doživljali, takrat smo morda naivno verjeli, da se bo vse skupaj končalo še isto, lansko poletje, čeprav so nas opozarjali, da najbrž ne bo tako. Drugače smo sprejemali omejitve za zajezitev širjenja koronavirusa. Na razstavi smo med drugim opozorili na diskurz, ki se je zlasti prek tvitov razvil med epidemijo, hkrati se zdi dobra refleksija, kje smo zdaj v družbenem, političnem diskurzu, kaj se je spremenilo, kakšni ljudje smo postali. Smo pa prikazali tudi drugačne trenutke, ki nas lahko spomnijo na odziv slehernika, kot je kopičenje in ustvarjanje zalog, kar je povsem pričakovan odziv na krizne razmere,« pojasnjuje Vurnik.

Prav tako so prejeli kar nekaj šaljivih videofilmov, ki so jih ljudje, najbrž v fazi skrajnega dolgčasa, snemali doma, zagotovo pa je opaziti, da je dolgčas poganjal tudi obilo kreativnosti, ki je zdaj postala del muzejske zbirke.

Dolgčas med štirimi stenami je generiral tudi obilo kreativnosti, ki je zdaj postala del muzejske zbirke. Na fotografiji ročno spletena podoba virusa. FOTO: Tara Caruso Bizjak

Kot sta še poudarila sogovornika, je bil eden od motivov za razstavo to, da ljudem sporočijo, da je Koronaprojekt še živ, in da jih vabijo, naj jim še naprej pošiljajo gradivo o času, ki ga živimo. »Glede na stopnjevanje intimizacije pričevanj, kar smo začeli zaznavati po prvem valu, pa bi radi opomnili, da se muzeji v kritičnih okoliščinah znajdemo v družbeno bolj odgovornih vlogah in lahko postanemo prostori kontemplacije, razmisleka, pogojno rečeno, tudi terapevtskega samoopazovanja,« je sklenil Vurnik.