Chuck Yeager – Mož, hitrejši od zvoka

Chuck Yeager je bil ameriški letalski as, testni pilot in prvi človek, ki je uradno letel hitreje od hitrosti zvoka v horizontalnem letu in na lastni pogon. Čeravno je od vseh teh dosežkov minilo že več desetletij, se jih v teh dneh spet spominjamo, saj se je na začetku tedna v starosti 97 let poslovil.

»Nikoli se ne vprašam, ali je nekaj strašno ali ni. Izzivov se pač lotiš ali pa ne. Če preživiš, si opravil svoje delo,« je pred časom izjavil velikan letalstva. Med piloti današnjega časa Yeager še vedno velja za simbol drznosti in neustrašnosti, za Ikarja, ki se je upal dvigniti previsoko, a ni ostal brez kril.



S pičlimi osemnajstimi sekundami, kolikor je trajal njegov prvi polet z nadzvočno hitrostjo med temnim nebom in bleščečo kalifornijsko puščavo, je postavil pomemben mejnik v letalskem inženirstvu. Po njegovi zaslugi sodobna letala zdaj lahko že povsem rutinsko presežejo hitrost zvoka. Navdihnil je roman izpod peresa slavnega literarnega novinarja Toma Wolfa in
hollywoodsko filmsko uspešnico.

Lepo življenje pilotov

»The fastest man alive«, najhitrejši mož, kot so ga imenovali v domovini, se je rodil leta 1923 v majhnem kraju Myra v Zahodni Virginiji. Le tri mesece pred vstopom ZDA v drugo svetovno vojno se je kot mehanik pridružil ameriškemu vojnemu letalstvu. Njegova prva izkušnja z letenjem ni bila prijetna.  

Rutinski testni polet nad vojaškim oporiščem se je končal tako, da je v kabini izpraznil želodec. »Rekel sem si: 'Človek, res si storil veliko napako, ko si se odločil stopiti na to letalo',« je pred leti povedal za ameriške medije. Kljub neprijetni izkušnji pa ga je premamilo lagodno življenje pilotov, ki so bili vselej obkroženi z lepimi dekleti in jim v nasprotju z mehaniki po delu ni bilo treba drgniti črnih rok, in pridružil se je njihovim vrstam.



Kmalu se je izkazalo, da ima izredno koordinacijo, oster vid, prirojen občutek za mehanske sisteme v letalu in da je sposoben ostati miren in zbran tudi v najbolj stresnih okoliščinah in pod največjim pritiskom. Užival je v vratolomnih letalskih akrobacijah, z drugimi piloti je rad uprizarjal lažne bitke.



Med drugo svetovno vojno je letel nad Evropo v lovskih letalih P-51 mustang, marca 1944 so nad Francijo njegovo letalo sestrelili nemški lovci. Rešil se je s padalom, pred sovražniki pa so ga skrili pripadniki francoskega odporniškega gibanja. Kljub poškodbam glave in noge se je prebil do nevtralne Španije, čeprav je moral čez zasnežene Pireneje, poleg tega je pomagal še hudo ranjenemu tovarišu.

Po vrnitvi v letalsko oporišče v Veliki Britaniji se je odločil spet poleteti. Sestreljenih pilotov navadno niso vračali v boj, vendar je vodstvo njegovi prošnji ugodilo. Oktobra je vodil tri lovske eskadrilje, ki so spremljale zavezniške bombnike nad Bremnom, v enem dnevu je sestrelil pet nemških letal in postal as. Med vojno je sodeloval na 64 misijah in spravil na tla trinajst sovražnih letal.

Igla, ki je prebila skalo

Po vojni je nadaljeval kariero inštruktorja letenja in testnega pilota, preizkušal je različne nove tipe letal v vojaškem oporišču Muroc v Kaliforniji. Zvočni zid je prebil 14. oktobra 1947 v poskusnem letalu bell X-1, ki ga je po svoji ženi poimenoval Glamorous Glennis (Bleščeča Glennis).



Letalskim inženirjem je ob vstopu v dobo reaktivcev čudežna meja povzročala velike težave, saj so takratna vojaška letala pri bližanju meji hitrosti zvoka (330 metrov na sekundo ali 1000 kilometrov na uro) zaradi konstrukcijskih lastnosti začela izgubljati nadzor. Letalo bell X-1 je bilo oblikovano kot izstrelek, njegova aerodinamična oblika je bila zasnovana po 12-milimetrskem mitraljeznem naboju browning.50, ki ostane stabilen tudi pri nadzvočni hitrosti.

Letalo na raketni pogon so spustili iz tovornega prostora bombnika B-29, največjo hitrost je doseglo na višini 13.700 metrov nad jezerom Rogers Dry Lake v puščavi Mojave. »Bilo me je strah, saj je veliko mojih kolegov menilo, da sem pogubljen, da me bo razneslo na koščke, ko bom zadel v ta nevidni zid na nebu. Ampak opazil sem, da hitreje, ko grem, bolj mirna je vožnja. Naenkrat je machova igla začela trzati, nato pa prebila skalo,« je v spominih opisal ta dogodek. Yeagerjev podvig je v obdobju hladne vojne ostal tajen, javnost je zanj izvedela šele leto kasneje, potem ko je o poletu pisala revija Aviation Week.

Od zvezde na nebu do zvezde na platnu

Postavil je še več drugih hitrostnih in višinskih rekordov. ​Decembra 1949 se je Muroc preimenoval v letalsko oporišče Edwards in postal center za napredne letalske raziskave, ki so kasneje tlakovale pot vesoljskemu programu. Decembra 1953 je Yeager z letalom X-1A letel s skoraj dveinpolkratno hitrostjo zvoka in kljub skorajšnjemu strmoglavljenju postavil svetovni rekord v hitrosti. Bil je tudi eden prvih ameriških pilotov, ki je poletel s sovjetskim lovskim letalom mig-15, potem ko je severnokorejski pilot No Kum Sok prebegnil v Južno Korejo. ​Prav tako je nadaljeval kariero vojaškega pilota; med vietnamsko vojno je opravil 127 bojnih misij.



​Čeprav je kot testni pilot sodeloval v programu urjenja ameriških astronavtov, ga kljub bogatim pilotskim izkušnjam niso izbrali za polet v vesolje, ker s končano srednjo šolo ni imel ustrezne izobrazbe. Njegova zgodba in zgodba sedmih astronavtov, ki so kasneje postali člani posadke projekta Mercury, je navdihnila literarnega novinarja Toma Wolfa, da je napisal kultno knjigo Pravi fantje, izšla je leta 1979.

Štiri leta pozneje je sledila istoimenska filmska uspešnica, v kateri so nastopili Ed Harris, Scott Glenn in Dennis Quaid. Yeagerja je film izstrelil med hollywoodske zvezde, v celovečercu ga je upodobil Sam Shepard. Letos je na male ekrane prišla tudi televizijska priredba Wolfovega romana. Yeager se je s činom brigadnega generala uradno upokojil leta 1975, a nikoli ni prenehal leteti. Nazadnje je kot kopilot zvočni zid prebil leta 2012, ob 65. obletnici prvega nadzvočnega poleta.

Sloviti pilot, ki ga danes v zgodovini letalstva postavljamo ob bok letalskim pionirjem, kot so bili brata Wright, ki sta izdelala prvo uporabno letalo, in Charles Lindbergh, ki je opravil prvi čezatlantski polet brez postanka, je v svojih spominih zapisal, da je vsa ta leta preživel, ker je vselej dobro poznal svoja letala in opremo za zasilni pristanek. Čeprav je veljal za neustrašnega, je dejal: »Vedno sem se bal smrti. Nenehno je bila z menoj.«
–––
Avtor je zaposlen v Delovnici.