Britanski BBC o sproščanju po slovensko

»Poslušajte ta zvok ... Vas sprošča?« Tako se začne prispevek na spletni strani britanske medijske hiše BBC z naslovom Terapevtski zvok slovenskih čebel. Medtem ko poslušamo stotine čebel (in jih gledamo na bližnjem posnetku), izvemo, da slovenske čebele ne pridelujejo le medu, ampak imajo veliko pomembnejše poslanstvo. Slovenskemu narodu pomagajo lajšati stres in napetost.

To je uvodni info avtorice prispevka, ki je sicer Slovenka, svobodna novinarka Martina Žoldoš. Z britansko medijsko hišo sodeluje dobro leto. Predlaga temo in pošlje videozgodbo. V eni osebi je namreč vse: novinarka, snemalka, montažerka. »BBC- jevo vodilo je najti temo, ki je nekaj posebnega, izvirnega, nekaj, česar se ne najde z nekaj kliki na googlu,« pravi. Tako je pred meseci naredila prispevek o kurentih, zdaj pripravlja portret partizanske zdravnice Franje. Čebele so nastale za tematsko sekcijo Travel oziroma temo sproščanje, ki so jo pri BBC razpisali prav v času epidemije koronavirusa. Za novinarsko zgodbo je potrebovala tri tedne, po uredniških popravkih sinopsisa so ji v redakciji lektorirali angleščino in to je to, pravi Žoldoševa, ki je nekaj let preživela tudi v Mehiki in ustvarjala tudi za tamkajšnje medije.

Od gasilcev do šol

V njenem prispevku tako gledamo celjske gasilce, ki hitijo na prizorišče prometne nesreče. »Gasilci imamo stresno življenje, na intervencijah se srečujemo s težkimi situacijami in poleg psihološke pomoči smo iskali drugačen način sproščanja, pove Janko Požešnik, poveljnik poklicne gasilske enote Celje, ki se je domislil, da bi gasilci čebelarili. In res, delo s čebelami pomirja, vzdušje je bolj pozitivno in zdaj potrebujejo manj razbremenilnih pogovorov, pove gasilec, preoblečen v čebelarja, ki strokovno dviguje panje med roji čebel.



Čebelarstvo je v slovenskih genih, v vsaki hiši je bilo nekoč vsaj nekaj panjev. V Sloveniji je sicer organiziranih najmanj 11.000 čebelarjev, vseh skupaj jih je še več, kar pri dveh milijonih prebivalcev pomeni izredno veliko. Včasih kdo reče, da je čebel v tem malem prostoru še preveč, pove tretji sogovornik Karl Vogrinčič, predsednik Sekcije za apiterapijo pri Čebelarski zvezi drušev Maribor. V štiriminutnem videu, katerega podlaga je nežna in rahlo melanholična glasba, ki spremlja tudi lepe prizore slovenske narave, tako izvemo tudi, da so čebelarjenje vpeljale številne šole. Osnovna šola Selnica ob Dravi ima na primer šolski čebelnjak, ob katerem potekajo sestanki s psihologom, s starši, tudi nemirne otroke pošiljajo v kot kar tja.
In potem – v slovenskem kraljestvu čebel – se kamera približa čebelnjaku z ležiščem na panjih. Čutiš njihovo energijo, si v njihovi frekvenci, kot v komori. »Ta ležalnik te posrka vase, kot bi ležal v nekem slapu,« pove čebelarka Andreja Stankovič iz Novega mesta in doda, da bo svet spoznal kakovost slovenskih posebnih panjev. »Vedno smo bili malo nazadnjaški, ker smo imeli panj v dveh etažah, ne v več nadstropjih, kot jih imajo v drugih državah. A edino taki panji so res dobri za apiterapijo.«

Gledalec se od slovenskega apikraljestva poslovi z nasvetom, da si je zvok čebel dobro posneti in predvajati tik pred spanjem. »Ko imam težak dan, si nadenem slušalke, zlezem v posteljo, vklopim brenčanje čebel in odidem ...« veselo sklene čebelar Karl.