Neomejen dostop | že od 9,99€
Bila je filmska ikona. Čutna, graciozna, a tudi precej nekonvencionalna, celo čudaška. Francoska blagovna znamka B. B. Na vrhuncu slave, stara le 39 let, je sklenila zapustiti soj žarometov in postala aktivistka za pravice živali. Odločila se je za prostovoljno tiho samoto. Ko so ji pred današnjim 90. rojstnim dnevom zastavili vprašanje, ki se sicer damam ne postavlja - in sicer, kaj si misli o starosti - je na kratko odvrnila: »Starost me ne zanima! Sploh nisem opazila, da prihaja.«
Kariero je začela leta 1949 kot fotomodel, kmalu pa jo je opazil filmski režiser Roger Vadim. Pri osemnajstih je bila z njim že poročena. Leta 1957 je zaigrala v njegovem filmu In bog je ustvaril žensko, legendarni prizor s plesom – bosa, prepotena in z divje razpuščenimi lasmi – je postal filmska zgodovina, ona v vlogi sirote Juliette pa svetovni seks simbol. Film je bil uspešen, a je izzval tudi ogorčenje, posebej v ZDA, kjer so se zbudili celo cenzorji.
Postala je globalna znamka. Fenomen B. B., ki so ga proučevali številni francoski intelektualci. Leta 1958 ji je urednik Paris-Matcha posvetil osem strani, poklical psihologe, sociologe, se potopil v njeno otroštvo in na koncu zapisal, da je nemoralna od glave do peta. V eseju iz leta 1959 z naslovom Lolitin sindrom pa jo je takrat vodilna francoska filozofinja in feministka Simone de Beauvoir označila za »lokomotivo ženske zgodovine« in jo predstavila kot prvo in najbolj osvobojeno žensko povojne Francije.
Drugače kot njene filmske kolegice tistega časa, na primer Gina Lollobrigida in Sophia Loren, je prihajala iz bogate meščanske (in zelo verne) družine. S starši, starejšo sestro in varuško je živela v sedemsobnem stanovanju v elitnem pariškem okrožju, nedaleč od Eifflovega stolpa, in bila je mala upornica, razvajenka. V zasebnem življenju se je obnašala kot moški. Ni bila žena in mati, preizkusila je oboje, bila štirikrat poročena in imela otroka, a se je odločila, da ni primerna za to vlogo. »Ni izkazovala nikakršnega upora, samo bila je ona sama,« piše Guardian.
Brigitte Bardot so Francozi opisovali kot kompleksno osebnost, ki je postavljala svoje meje. »Vse ženske moje generacije se spominjajo njene prve naslovnice revije Elle leta 1950,« je dejala francoska modna zgodovinarka Nicole Parrot. »Predstavljala je nekaj, kar nikoli prej ni imelo mesta v družbi ali v modi: tisto jeune fille.« Mlado dekle, skoraj že ženska.
Bila je najbolje plačana francoska igralka. Poleg petdesetih filmov, enih boljših, drugih malo manj dobrih – La lumière d'en face (Svetloba nasproti), Babette s'en va-t-en guerre (Babette gre na vojno), Viva Maria! (za vlogo v filmu Louisa Malla je bila nominirana za nagrado bafta za najboljšo tujo igralko), La vérité (Resnica), Vie privée (Zasebno življenje), Masculin-féminin (Moško in žensko) – je posnela nekaj uspešnih glasbenih albumov, tudi z znanim francoskim glasbenikom Sergeom Gainsbourgom, s katerim sta bila nekaj časa par. Znamenito Je t'aime je denimo napisal prav zanjo, a je postala uspešnica šele v izvedbi z angleško igralko Jane Birkin.
Po karieri se je Brigitte Bardot posvetila živalim, ustanovila fundacijo in zaživela kot samotarka na svojih dveh posestvih v Saint-Tropezu. Večkrat je stala pred francoskimi sodniki zaradi kontroverznih pripomb, ki so spodbujale rasno sovraštvo, denimo o priseljencih, odnosih med etničnimi skupinami in vplivu islama v Franciji. Brezkompromisen je njen boj za pravice živali in proti nošenju krzna, pred desetletjem je celo zagrozila, da bo zaprosila za rusko državljanstvo, če bodo uresničeni načrti o evtanaziji dveh slonov v lyonskem živalskem vrtu. Politikom je v svojem boju pošiljala pisma, med drugim tudi hrvaškemu predsedniku Mesiću, naj pomaga ovcam na izsušenih Kornatih. Nikoli se ni bala povedati, kaj si misli. Tudi ob gibanju #jaz tudi je nekatere igralke označila za hinavske. »Da bi se o njih govorilo, rečejo, da so bile nadlegovane.«
Pred mnogo desetletji je francoski predsednik Charles de Gaulle izjavil, da je Brigitte Bardot za francoski izvoz tako pomembna kot Renaultovi avtomobili. Pred današnjim 90. rojstnim dnevom je v pogovoru za agencijo AFP iz svojega doma v Saint-Tropezu povedala, da bi bilo najlepše darilo, ki bi ga lahko dobila po 50 letih prosjačenja, prepoved uživanja konjskega mesa. »Že 50 let vpijem, naj ljudje nehajo jesti konjsko meso, pa mi še vedno ni uspelo.« O filmski karieri pa samo: »To poglavje sem zaključila pred več kot 50 leti.«
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji