Bosa? Zakaj pa ne

Mali je s čemernim obrazom sedel na tleh in kuhal mulo, medtem ko ga je mamica prepričevala, naj si končno nadene copate in ji hitro sledi. Kljub z drobnimi kamenčki posuti poti se je odločil, da bo bos, in vse je kazalo, da si v doglednem času ne namerava premisliti. Gledal jo je izpod čela in ji molel v roke obuvalo: »Na, vzemi!« »Ne moreš biti bos,« je bil odgovor, ki me je ponesel v preteklost, ko sem ga ničkolikokrat slišala.

Prizor je bil za zunanjega opazovalca skrajno ljubek, za vpletena pa precej manj. Nisem prvič naletela na otroka, ki je hotel hoditi bos. Nečak je, takoj ko je shodil, venomer racal naokrog brez obutve, tudi kakšen košček stekla se je – po murphyjevsko ravno v času mojega varstva – zapičil v njegovo nogo, a ga to ni odvrnilo, da si ne bi ob prvi priložnosti, ki se mu je ponudila, snel obuvalo.

Ko sem po simpatičnem pripetljaju z začetka teh vrstic stopila skozi domača vrata, sem se zalotila, da pravzaprav počnem isto. Le da v varnem zavetju doma. V dnevni sobi na mehkem tepihu si najprej sezujem copate in hodim bosa. Podobno prijeten občutek je, kot ko poleti na peščeni plaži (za tovrstne »avanture« je bolj »udobna« kot kamnita, emšo tepe tudi najbolj borbene) potopim prste v toplo mivko. Ljudje smo čudna bitja – stopala tiščimo v vsa mogoča ozka in neudobna obuvala. Nihče nas ne sili, za lepoto (in samozavest) je treba marsikaj potrpeti, tudi žulje, otiščance, kurja očesa in podobne nadloge ozkih čevljev.

Potem je tu deček z začetka zgodbe, ki v prvinskosti postavlja na prvo mesto sebe in svoje ugodje ter s tem kaže ogledalo vsem. Zakaj bi se moral na vsak način ukloniti, če pa si želi(š) vsaj občasno hoditi lahkih nog naokrog? Je sploh še kaj bolj naravnega, prvinskega od tega?