Bohinjski župnik, ki snema videobloge

Ciril Komotar je avtor priljubljenega vloga o avtomobilizmu: 24 tisoč sledilcev. Lepa Afna vloga o lepotičenju in lepoti: 41 tisoč sledilcev. Cool Fotr snema svoje družinsko življenje in o njem govori: 17 tisoč sledilcev. In potem je tu Martin Golob. Župnik. Tridesetletnik, ki vodi župnijo v Srednji vasi v Bohinju. Z vlogom bi rad povedal preprosto dejstvo: lepo je biti duhovnik. Prva dva videa imata 30 tisoč tisoč ogledov, njegov profil na facebooku pa je že nekaj časa poln.



Tak je na primer njegov dan: ob sedmih vstane, popije kavo, dve minuti skače s kolebnico, gre v kapelo in zmoli brevir in rožni venec. Potem se povzpne na bližnji hrib Studor. Uro in pol mu vzame. Vrne se v pisarno, gre na blagoslov žage, potem ima sestanek z ministranti, uro verouka, mašo, po maši se pripelje avtobus gostov iz Anglije, ki si hočejo ogledati cerkvico. O njej bo več povedal drugič ... In dan je okoli.

Z vlogom želi občestvo seznaniti, kot pravi, z najbolj zanimivim poklicem na svetu. Kaj dela, s čim se ukvarja, o čem razmišlja. In opraviti s predsodki. Da župniki samo molijo, študirajo, hodijo na dolge večerje in dobro jedo. Ne, njegovo delo je daleč od tega. Ko se pojavi na ekranu, bolj spominja na kakega športnika, morda mladega podjetnika ali pač samo veseljaka, ki uživa življenje in ga rad deli z virtualnim občinstvom.

Vedno k ljudem

Za nastanek prvega vloga (ali videobloga oziroma videodnevnika) je prišla ideja s spletne strani Aleteia.si, pravi Golob, je pa tudi res, da je sam zvest uporabnik youtuba, torej so mu elektronski mediji precej blizu. »To je sodoben način oznanjevanja in širjenja božjega oznanila. Ni moj namen spreobračanje ali karkoli drugega, rad pa bi ljudem na lep način posredoval Boga. Danes ljudje zelo iščejo duhovnost. Mnogi se o njej sprašujejo in upam, da jim na tak način pomagam.«



Ali je za to potreboval dovoljenje nadrejenih? Ne. Sploh mu ni prišlo na misel, da bi koga vprašal. Zdaj ga njegovi predstojniki podpirajo in spodbujajo, hkrati pa bratsko opominjajo, naj ne zanemari dela v župniji. Ali si je predstavljal, da bo njegov prvi videonagovor pred nekaj tedni tako odmeven? Tudi ne. Čisto prvi odzivi so bili celo mešani in pri tem se je največ naučil sam. Spoznal je namreč, da je virtualni svet precej drugačen od realnega in da so tam ljudje veliko bolj neposredni. »Moja ciljna publika so mladi in tisti, ki rečejo, da imajo vse zakramente, a so vero dali na stran. Dejstvo je, da po osnovnošolskem verouku mnogi opustijo versko prakso. Zakaj, ne vem, vera pa me uči, naj vedno grem k ljudem. In to je ena od poti, da stopim v stik z njimi.«

Med slovenskimi duhovniki še zdaleč ni prvi, meni, da cerkev kar lepo uporablja nove tehnologije. Posebno v tujini. Pri nas ima skoraj vsaka župnija spletno stran, facebook, katoliški mediji so tudi zelo navzoči na družabnih omrežjih. Vendar Golob meni, da so slovenski duhovniki premalo sproščeni in preveč sramežljivi. »Če se hočeš posneti in nekaj objaviti, se moraš javno izpostaviti. To pa ni vedno preprosto. Včasih se je treba spustiti na raven otroka in tvegati, da se ti bo kdo posmehoval. Tvegati tudi kritike in zavijanje z očmi. Sicer pa je to dobro za mojo ponižnost in osebno rast. Kot mlad duhovnik se rad učim na svojih napakah in od ljudi.«

V vlogu ljudi spodbuja, naj bodo veseli. Kristjan mora biti vesel, pravi. »Kako naj oznanjam veselo oznanilo našega odrešenja, če bom imel mrk in žalosten obraz? Nihče mi ne bo verjel. Učimo, da je vera nekaj, kar je povezano z upanjem, ljubeznijo. In to je razlog za veselje.« Nemalokrat je doživel, da so se ljudje ustavili pri njem samo zato, da so dali težave iz sebe, in šli potolaženi naprej. »Mrk in žalosten obraz kristjana? Takšen ne more pokazati na Boga.«

Martin Golob, župnik, tridesetletnik, ki bi rad povedal preprosto dejstvo: Lepo je biti duhovnik.
Fotografija osebni arhiv

Moli in delaj!

V župnijo Srednja vas v Bohinju ga je pred tremi leti poslal nadškof. Bilo je presenečenje, pravi, službo je namreč sprejel kot najmlajši župnik v kraju. Prihaja iz preproste kmečke družine, doma je iz Velike Kostrevnice v občini Šmartno pri Litiji, vasi tik pod gradom Bogenšperk. Ima pet mlajših bratov. »Ati mi je vedno govoril: Jaz te bom naučil delati, odvadil se boš že še lahko.« Na dom in družino je še vedno zelo navezan, tudi zato je bil Bohinj zanj rahel kulturni šok, pred tem je bil namreč kaplan v Zagorju in na Vrhniki.

Kot otrok je sicer sanjal, da bi bil kmet na družinski kmetiji. Najstniška leta so bila mirna, rad je sodeloval v domači župniji in na kmetiji, starša sta ga znala zelo dobro voditi, pravi. Odločitev za duhovnika je bila dokaj spontana in preprosta. Med prvim in drugim letnikom gimnazije se je odločil: Poskusimo! To poskušanje ga je pripeljalo do posvečenja. »Zelo rad imam ljudi in različne zgodbe, ki jih nosijo s seboj.« Tudi v Bohinju se zdaj dobro počuti. Dajo mu vedeti, da ga imajo radi.

Znan je po tem, da rad poprime za fizična dela, njegova velika ljubezen je traktor. V župnišču je takoj naredil prostor za biljard in playstation. »Mlade sprejemam takšne, kot so, in vere nikomur ne vsiljujem,« pravi. Rad posluša rave, tehno, tudi balkansko glasbo. Njegovo novomašno geslo je bilo: Moli in delaj. Pred prvim novembrom, ko se vsi spominjamo svojih pokojnih, je objavil nov vlog in blog z izzivalnim naslovom: Zakaj je lahko gospod, ki ne hodi k maši, bolj veren od župnika v Bohinju. To je beseda za današnji čas, je bil eden od številnih spletnih všečkov.