Avenija Pennsylvania 1600, Washington, D. C., je naslov ene najbolj znanih stavb na svetu, simbola ameriške oblasti, za katero se
te dni bije boj do zadnje glasovnice. Bela hiša, ki je prvega stanovalca, predsednika
Johna Adamsa z ženo
Abigail, sprejela pred 220 leti, pa ni ena sama. Po svetu je še nekaj bolj ali manj posrečenih replik te zgodovinske stavbe, a največ prav v ZDA.
Domneva, da bi lahko največ replik Bele hiše in z njo vseh pritiklin ameriškega političnega kiča zgradili na Kitajskem, domovini ponaredkov, sicer ni povsem iz trte izvita. Ali kot je pred leti poročala revija
Time: odnosi med Kitajsko in ZDA res niso najbolj rožnati, vendar to na kitajske arhitekte, ki jih navdušujejo ikonični simboli moči, nima posebnega vpliva. Kopirali so že cela mesta in vse mogoče arhitekturne pritikline ameriške politične zgodovine, od Kapitola naprej, čisto svojo »malo« Belo hišo pa si je v Hangzhouu, enem najhitreje rastočih kitajskih mest v tem tisočletju (temu primerno tudi poraja milijarderje), omislil nepremičninski tajkun
Huang Qiaoling.
Bela hiša v pekinškem World parku v novi normalnosti FOTO: Carlos Garcia Rawlins/Reuters
V njej ima svojo Ovalno pisarno, kjer uraduje (osebje ga menda kliče kar predsednik Huang), in navsezadnje galerijo portretov ameriških predsednikov, ki je prav tako najbolj prepoznaven del izvirnika. Navdušenje nad ameriškim se izkazuje tudi na dvorišču, kjer je dal zgraditi pomanjšano verzijo spomenika na gori Rushmore. Prav nič nenavadnega torej, da je Huangovo bizarno posestvo postalo turistična atrakcija; leta 2002 jo je menda obiskal sam ameriški predsednik, takrat je bil to
George W. Bush. Precej bizarno je tudi, da na Belo hišo spominjajo poslovni prostori tehnološkega giganta Huawei v Shenzhenu na Kitajskem.
Hiša, ki sledi podobi rezidence ameriških predsednikov, stoji tudi v Iraku, v mestu Erbil, kjer si jo je z bistveno več zlatimi dodatki, torej v slogu
Donalda Trumpa, omislil kurdski poslovnež. Kot je povedal pred leti za medijsko hišo
Al Arabiya, sta ga od nekdaj navduševali preprostost in lepota te zgradbe. Kljub temu ji je dodal nekaj luksuznih pritiklin, ki bolj zgovorno pričajo o razkošju njegovega 20 milijonov dolarjev vrednega doma – poleg pozlačenega stopnišča še grške stebre in turško kopel. Bistveno manj ugledno Belo hišo v rumeni barvi (ki se po fotografijah sodeč počasi, a vztrajno lušči) je mogoče najti tudi v vasi Čornomim v Ukrajini.
Obskurna turistična zanimivost
A največ Belih hiš lahko izsledimo v njeni domovini ZDA, kjer imajo prebivalci še posebej radi prostorne domove. Pred dobrim desetletjem, ko je gospodarska kriza hudo zarezala v ameriški trg z nepremičninami, so mediji poročali o Beli hiši, ki si jo je v Atlanti zgradil ameriški gradbenik iranskih korenin
Fred Milani. Navdušenec nad ameriško arhitekturo je menda preprosto sledil svojemu občudovanju: »Bela hiša je tako lepa, da bi živel v njej.«
Bela hiša, ki si jo je v Atlanti zgradil ameriški gradbenik iranskih korenin Fred Milani. FOTO: Wikipedija
Pot do nje si je olajšal tako, da si jo je leta 2002 kar sam postavil, v velikosti približno četrtine izvirnika (ima 36 sob), a še vedno z vsem razkošjem ter predvsem z ameriško in iransko zastavo eno ob drugi. Leta 2009, ko je v svoji Ovalni pisarni (ki v resnici ni bila ovalna) občudoval portret predsednika ZDA
Baracka Obame, se je moral Milani posloviti od svojih sanj. Dal jo je na trg za slabih deset milijonov dolarjev. Trenutno jo je mogoče zaslediti kot obskurno zanimivost na
Tripadvisorju …
Še en priseljenec se je tako zaljubil v svojo novo domovino, da si je zaželel živeti v hiši, ki je natančen posnetek simbola oblasti dežele svobodnih. To je bil
Thanh Nguyen, inženir, ki je pribežal iz Vietnama, njegov dom v mestecu McLean, nedaleč od prave Bele hiše, je obsegal dobrih tisoč kvadratov, a sta ga z ženo dala naprodaj, ko so se izselili otroci. Kakšna je njena usoda, ni znano, na spletu je mogoče zaslediti le podatek, da so jo prodali šele lani za dobra dva milijona dolarjev, sodi pa tudi ta med zanimivosti, ki jih priporočajo popotniške strani turistom. V tem mestu je menda še ena hiša, ki si prizadeva biti Bela hiša, a ne dvomimo, da je takšnih stavb po ZDA še mnogo več, med njimi zelo znana Sterling Mansion v Teksasu iz leta 1927.
Mini Bela hiša z mini državljani v kalifornijskem Legolandu na dan zaprisege Baracka Obame januarja 2009. FOTO: Mike Blake/Reuters
Nekatere so tudi takšne, ki nikoli niso bile dom niti niso imele takega namena. Replika Bele hiše je tako v parku ameriških političnih ikon v Clermontu na Floridi –
Presidents Hall of Fame. Še več replik je mogoče najti v deželah najbolj priljubljenih kock na svetu, legolandih, številnih zabaviščnih in tematskih parkih po svetu, nam najbližja je v Minimundusu v Celovcu.
A morda se zdajšnjim razmeram še najbolj približa Bela hiša v mestu Wisconsin Dells, ki je postavljena na glavo. Največ o znamenitosti, ki ji pravijo tudi
Top Secret, povedo pričevanja obiskovalcev, večinoma v slogu: precenjeno ter izguba časa in denarja.
Tradicijo je pretrgal koronavirus
Zgodovina Bele hiše se je začela decembra 1790, ko je predsednik George Washington podpisal kongresno listino in razglasil, da bo rezidenca zvezne vlade na lokaciji, ki jo je izbral z arhitektom in urbanistom Pierrom L'Enfantom ob reki Potomac. Na natečaj je prišlo devet predlogov, izbrali so načrt irskega arhitekta Jamesa Hobana. Rezidenco z več kot 130 sobami v neoklasicističnem slogu so začeli graditi oktobra 1792; dela je skrbno nadzoroval predsednik Washington, a v Beli hiši nikoli ni živel. Njen prvi stanovalec je bil predsednik John Adams z ženo Abigail leta 1800. Bela hiša, ki jo vsak stanovalec uredi po svoje, je tudi edina zasebna rezidenca državnega predsednika, ki je odprta za javnost. Prvi jo je odprl Thomas Jefferson leta 1805 in tako začel tradicijo, ki sta jo pretrgala le vojna in – novi koronavirus.
Komentarji