Tako kot imajo Poljaki Kopernika, Avstrijci Mozarta ali Nemci Beethovna, imajo Novomeščani Leona Štuklja, čeprav je kar 72 let živel v Mariboru. Leta 1968, ko je bil globoko potisnjen v pozabo, so ga imenovali za častnega meščana. Po njem se imenujejo ulica, dvorana in brv v Irči vasi, v njegov spomin stojita kip in spomenik, kipec z njegovo podobo pa vsako leto podeljujejo najboljšim športnikom v občini. Ob dvojni stoti obletnici – njegovih zlatih odličij in olimpijskih iger v Parizu – se mu posvečajo z razstavo na Glavnem trgu, kjer so ga someščani 26. julija 1924, na dan, ko se bodo odprle letošnje igre, množično pričakali kot »triumphatorja«.

Kot poudarjata avtorici razstave Največji dan: Zmaga v Parizu Marjeta Bregar in Jasna Dokl Osolnik iz Dolenjskega muzeja, je Štuklja le nekaj dni pred odhodom v Pariz doletela hujša poškodba roke in kazalo je zelo slabo. A na dan tekmovanja se je pokazal njegov pravi značaj – volja, nepopustljivost, koncentracija, skrb, da ne bi razočaral tovarišev iz ekipe in ne pomagal pri dobri uvrstitvi telovadne vrste … Kar ga je naposled pripeljalo do dveh zlatih odličij v mnogoboju in na drogu.

Tedanji novomeški župan dr. Josip Režek je takoj, ko se je razvedelo »o svetovnem telovadnem prvaštvu na pariški olimpijadi«, v ponedeljek, 21. julija 1924, dal razobesiti zastave na mestni hiši. V pičle pol ure je bilo celo mesto v zastavah, vladalo je nepopisno navdušenje, stekle so priprave na sprejem, o Štukljevih zmagah so poročali številni slovenski in jugoslovanski časopisi.

Telovadna vrsta se je v domovino vrnila 24. julija, najprej so se ustavili na železniški postaji na Rakeku, kjer so navdušeno pozdravili dvojnega olimpijskega prvaka, že naslednji večer so telovadci na stadionu na ljubljanskem Taboru prikazali olimpijske vaje. Leon Štukelj se je v rodno Novo mesto z vlakom odpravil šele v soboto, 26. julija, in na vsaki postaji doživljal navdušeno pozdravljanje ljudi.

»V Bršljinu ga je pričakala množica Novomeščanov in sokolov z godbo. Bratje telovadci so ga na ramenih odnesli v središče mesta, ki je bilo praznično okrašeno z zastavami in razsvetljeno. Z balkona mestne hiše ga je v imenu novomeške občine pozdravil župan dr. Režek z glasnim 'Ave, triumphator!' Slavljenca so ponesli še do njegove rojstne hiše v Kandiji in se nato vrnili na Glavni trg. Nepopisno navdušenje je vladalo tudi pred njegovim domom na Bregu in v Narodnem domu, kjer so mu meščani pripravili pozdravni večer,« je o vzdušju pred stoletjem brati na enem od razstavnih panojev na novomeškem Glavnem trgu.

Štuklja je jugoslovanski kralj Aleksander I. Karađorđević dva tedna zatem na Bledu odlikoval z redom svetega Save V. stopnje. Še istega leta je na povabilo finske telovadne zveze mesec dni gostoval na Finskem, kjer je opravil precej telovadnih nastopov. Dve leti pozneje pa se je vnovič vrnil v Francijo, na svetovno prvenstvo v Lyonu in leta 1931 v Pariz. Na tamkajšnji stadion v Colombesu v Parizu, kjer je osvojil zlati olimpijski odličji, se je vrnil leta 1996 – pri svojih 97 letih.

K novomeškim Sokolom leta 1907

Nad novomeškimi sokolskimi telovadci se je navdušil, ko sta jih s sovrstnikom Rudijem Pintarjem neko poletno popoldne leta 1905 videla nastopiti ob godbi in si ogledala njihov nastop. Leta 1907 je tudi sam začel telovaditi pri telovadnem društvu, prva odličja pa je osvojil avgusta 1922 na VII. mednarodni tekmi Mednarodne telovadne zveze, ki je štela za svetovno prvenstvo.

Potekala je v okviru prvega jugoslovanskega vsesokolskega zleta na območju današnje Zupančičeve jame v Ljubljani. Štukelj se je v svoji bogati športni karieri udeležil treh olimpijskih iger (Pariz 1924, Amsterdam 1928, Berlin 1936) in na njih osvojil tri zlata odličja v mnogoboju, na drogu in krogih, srebrno na krogih, bron v mnogoboju in moštveno bronasto medaljo, tekmoval je tudi na štirih svetovnih prvenstvih (Ljubljana 1922, Lyon 1926, Luksemburg 1930, Pariz 1931).

V Ljubljani je dosegel tri najvišje ocene tekmovanja na bradlji, drogu in krogih, drugo oceno na konju z ročaji, s telovadno vrsto pa je osvojil drugo mesto. V Lyonu je dobil dve najvišji oceni tekmovanja na krogih in drogu, tretjo oceno na bradlji, z moštvom pa drugo mesto.

V Luksemburgu je dosegel tretjo oceno na drogu, z moštvom pa tretje mesto. Spomine na ta tekmovanja je popisal v knjigi Mojih sedem svetovnih tekmovanj (leta 1989), ki je tudi dragocen dokument časa in takratnih športnih dosežkov. Leon Štukelj še danes ostaja Slovenec z največ osvojenimi olimpijskimi kolajnami, je bil pa čas, v katerem je tekmoval, precej drugačen in z bistveno manjšo konkurenco, kar je poudarjal tudi sam, dodaja avtorica razstave Jasna Dokl Osolnik.

»Največ mu je pomenila prva zlata olimpijska kolajna iz Pariza, v simbolnem smislu pa tudi olimpijski orden, ki mu ga je leta 1987 na poletni univerzijadi v Zagrebu podelil takratni predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch. Dobilo ga je sicer veliko športnikov, a zanj je bilo izjemnega pomena, saj ga je simbolno povrnilo v olimpijsko družino. Tako kot naziv častnega meščana Novega mesta leta 1968,« pravi sogovornica.

To je priznaval tudi sam. »V Novem mestu so formalno naredili vse, kar je bilo treba za takšno imenovanje in kar se pri takih rečeh spodobi. In zato sem si rekel, zakaj ne bi privolil. Končno sem Novomeščan, in če moji rojaki mislijo, da sem tega vreden, potem naj tako tudi bo. In tako je prišlo do najinega sporazuma in potem do tiste nepozabne ceremonije, po kateri sem bil, tako sem sodil, tudi uradno znova priznan športnik.«

Veliki zvezdnik v Atlanti

Mnoge generacije so Leona Štuklja, po poklicu pravnika, v stari Jugoslaviji tudi sodnika, spoznale šele v njegovi pozni starosti, ko se je leta 1996 pri 97 letih udeležil odprtja olimpijskih iger v Atlanti in postal osrednji zvezdnik. A sogovornica je spomnila, da je bil Štukelj v slovenski olimpijski delegaciji že na poletnih olimpijskih igrah leta 1992 v Barceloni, kjer ga je kot najstarejšega še živečega zmagovalca (skupaj z delegacijo) v svoji rezidenci vnovič sprejel Samaranch. Kot smo poročali v Delu, se je Štukelj predsedniku MOK zahvalil za izjemno čast, ki ga je doletela, in mu v spomin poklonil svojo knjigo Mojih sedem velikih tekmovanj s posvetilom v katalonščini.

»V zadnjem desetletju življenja je veliko potoval po svetu, obiskal je stadione v Parizu in Amsterdamu, kjer je osvajal zlate medalje. Bil je tudi v Grčiji, česar si je zelo želel, ob povabilu v Atlanto pa se je špekuliralo, kakšna bo njegova funkcija na olimpijskih igrah. V enem intervjuju je povedal, da so ga Nemci predlagali za nosilca olimpijske bakle, vendar je odklonil, ker ne bi več zmogel teči. Bakla je imela pet kilogramov, Štukelj pa je priznal, da je imel še v svojih športnih letih probleme z metom krogle, ki je tehtala sedem kilogramov,« pove Jasna Dokl Osolnik.

A njegova slava ni umanjkala. Na častni oder je kot najstarejši še živeči dobitnik olimpijske kolajne prišel lahkotnega koraka in duha, mladostno poskočen in kot zadnji, deveti, v družbo osmih znanih nosilcev olimpijskih medalj (avstralske plavalke Dawn Fraser, romunske telovadke Nadie Comăneci, kubanskega boksarja Teó​fila Stevensona, ameriškega plavalca Marka Spitza, ruskega telovadca Vitalija Ščerba, ameriškega skakalca v vodo Grega Louganisa ter ameriških atletov Carla Lewisa in Boba Beamona). Spremljalo ga je 3,5 milijarde ljudi po vsem svetu.

Tedanji predsednik ZDA Bill Clinton ga je pozdravil z značilno ameriško kretnjo – s stisnjeno pestjo, ki simbolizira moč in zmagoslavje – in vzklikom »yes«. Kot smo tedaj še poročali v Delu, »so 97-letnega Slovenca na olimpijskem štadionu pozdravili z gromkim aplavzom, kot nikogar med 18.000 udeleženci otvoritvene slovesnosti«. Sam pa je v intervjuju povedal, da je bilo zares lepo. »Nisem si mislil, da bom kaj takega doživel. Moram priznati, da sem bil zelo ponosen. Uvodna slovesnost iger je bila imenitna in me je očarala.« Pa tudi, da je vse tegobe, ki se jih je bal, dobro prenesel, tudi vročino, tako kot doma pa je tudi tam vsak dan telovadil.

Leto 1998 je zaznamovalo praznovanje njegovega 100. rojstnega dne, a kot še dodaja sogovornica, je najvišje športno priznanje v Sloveniji, Bloudkovo nagrado, dobil komaj leto pred tem – pri svojih 99 letih. Vse življenje je poudarjal skrb za duha in telo in do smrti živel po tem načelu.

»Bil je zelo skromen, narodno zelo zaveden in rad je pomagal, če se je dalo, tudi Slovenija je na koncu izkoristila njegovo slavo. Vemo, da je pomagal pri priznanju slovenskega olimpijskega komiteja in to mu ni bilo težko, ne glede na to, kaj se mu je dogajalo v povojnem času. O tem ni želel razglabljati, enkrat mi je rekel le: vse sem jim odpustil,« še razkrije avtorica razstave. Umrl je 8. novembra 1999, le štiri dni pred svojim 101. rojstnim dnem.