Apatija

Prečkam cesto in ugotovim, da so se vrnili avtomobili. Le da so vozniki malce bolj živčni kot prej. Vrnem se domov, odprem okno in prisluhnem zvokom mesta. Tudi ti so se vrnili. Zvok motorja mestnega avtobusa me iritira tako kot prej – morda še malo bolj. Kot da bi poslušala odmev tesnobe zaradi izgubljenega časa, o katerem nihče več ne ve, kam je izginil, kako je bil porabljen in v kaj vložen.

Je mogoče kar tako vreči v smeti 70 dni? Brez recikliranja? Brez obžalovanja? In če to ni mogoče, kam so se skrile vse te minute zbeganosti, raztresenosti, osamljenosti in zaljubljenosti v življenje, odmaknjeno na predpisano razdaljo?

Nič več ni enako. Drugače se mi prilegajo hlače, ki si jih oblečem, ko grem v mesto, in stopala se znova privajajo na »fine sandale«. V nahrbtnik potisnem zaščitno masko, ta novi simbol politične korektnosti, nato se na polovici poti do galerije, v kateri so z dvomesečno zamudo končno odprli razstavo fotografij, vprašam, kam sploh grem in zakaj. Zakaj ne nadaljujem življenja z novim koronavirusom in ne poiščem razstave na spletu?



Mar nismo bili v minulih mesecih vsi »na liniji«? Kot včasih, le da je to zdaj pomenilo nekaj drugega. Online. V kepo se je zgostila ta množica dni in tednov, kot ko zmečkamo star časopis, ne da bi opazili, da so se tako med seboj pomešale besede, zapletli stavki, raztopile rubrike in uničili dogodki, o katerih so pisali.

In zdaj gremo znova na prosto. Iz hiše. Iz sebe. Spomnim se, kako smo si, ko smo se začeli zapirati, obljubili, da bomo, ko bo vse to minilo, proslavljali, da bomo obiskali vse mogoče kraje, da se bomo od veselja napili … Nato je prišel čas apatije.

Samo sebe potiskam proti avtobusu. Samo sebe naženem v mesto. V srcu prebujam veselje do majhnih nakupov in naključnih pouličnih srečanj. »Ooo, kako si?« Polovici mene sploh ni do tega, da bi slišala odgovor. Vendar hoče tista druga polovica izvedeti prav vse, pozorna je na vsako besedo in lovi tudi najmanjše detajle. Ta druga polovica sem jaz. Tista apatična je ilegalec, ki se je naselil v mojo samoto.