Slavonija v 72 urah

Davno, še v 18. stoletju, je Matija Antun Relković opisal Slavonijo kot plemenito deželo, lepo urejeno, okrašeno z zelenimi hribi in obrobljeno s štirimi vodami, ter jo primerjal z rajem na zemlji.

Številni Slavonci še danes pravijo, da se pesnik ni zmotil, ko je svoje pesniške podobe in doživetja prenesel na papir, saj so to kraji, ki še vedno skrivajo številne čare, lepote in majhne skrivnosti. Takšne, da se jim ni mogel upreti niti Lonely Planet, ki je pred nekaj leti odkril območje, ki ga »oblivajo štiri vode«, in ga označil za »najbolj varovano skrivnost Hrvaške«.

Ena od teh skrivnosti je naselje Križnica, ki leži ob levem bregu Drave, tik ob meji z Madžarsko, nedaleč od Pitomače. Nekateri pravijo, da je Križnica otok, in čeprav ni ravno res, da jo na vseh štirih straneh neba obliva voda, jim je težko oporekati. Ker jo na jugu obdaja reka Drava, je njena meja na severu in vzhodu madžarska reka Rinya, ki je tudi naravna meja med Hrvaško in Madžarsko v tem delu Podravine, njeni meandri okrog Križnice pa, kot bi jih naslikal sam Julij Knifer, ustvarjajo odtis dlani. Do Križnice ne morete po kopnem. Do nje pelje brod ali se gre po visečem mostu, ko pa Drava naraste, ostane edino prevozno sredstvo v ta pravi mali raj čoln.

Do Križnice ne morete po kopnem, do nje pridete z brodom ali po visečem mostu. Najpogosteje jo obiščejo ljubitelji narave, ribiči in opazovalci ptic. Foto Davor Pongračić /Cropix

Gre za območje, ki je postalo del regijskega parka Mura-Drava in čezmejnega biosfernega območja Mura-Drava-Donava, ki ga je razglasil Unesco. Zato ne preseneča, da so najpogostejši gostje Križnice ljubitelji narave, ribiči in opazovalci ptic, saj je to območje izjemno bogato z ogroženimi in zavarovanimi vrstami ptic, kot so vodomci, divje race, črne štorklje, rdečekljune čigre in številne druge, ki so si ustvarile dom v tukajšnjih gozdovih. V Križnici stoji tudi Interpretacijski center biosfernega območja Mura-Drava-Donava, ki vključuje multimedijsko učilnico in deset metrov visoko razgledno ploščad s pogledom na okolico, v okviru centra pa je zgrajeno tudi biološko umetno jezero. Center ponuja različne aktivnosti; tako si lahko izposodite kolesa za vožnjo po urejenih kolesarskih poteh ali kanuje za spust po reki Dravi, če pa niste ravno navdušeni nad takšnimi aktivnostmi, je za vas na voljo turistični vlakec, ki vas bo popeljal skozi skrite kotičke Križnice. Na bioraziskovalni postaji se lahko tudi kaj naučite in doživite, saj je opremljena s svetlobnimi mikroskopi, stereoskopskimi povečevalnimi stekli, napravo za analizo vode, ključi za določanje ptic, sesalcev, plazilcev in rib ter strokovno literaturo, ki obiskovalcem omogoča podrobnejše spoznavanje zavarovanih živalskih vrst in biotske raznovrstnosti območja Križnice.

Zgodovina Panonije

Po uživanju v čarih flore in favne ponuja preostanek poti več možnosti, tudi oglede obnovljenih dvorcev grofovskih družin Pejačević, Janković in Drašković, ki so temu območju vtisnili globok pečat in mu zapustili arhitekturne bisere. Dvorca Pejačević v Virovitici in Janković v Suhopolju ter dvorca Drašković v Noskovački Dubravi in Janković v Novi Kapeli so danes nepogrešljive in tako rekoč najpomembnejše destinacije v Virovitiško-podravski županiji na t. i. Plemiški poti. V njih lahko spoznate bogato kulturo in zgodovino te regije, v velikih sobanah in na hodnikih pa si lahko živo predstavljate, kakšne dvorne spletke so se tam nekoč dogajale. Nekaterim bo morda ljubše potovanje v še bolj oddaljeno preteklost, v čas karbona in miocena, ko se je tu raztezalo Panonsko morje, kar lahko doživite v Geo info centru v Voćinu, kraju ob vznožju Papuka in izhodiščni točki za vstop v naravni park Papuk, prvi hrvaški geopark pod Unescovo zaščito. V tem centru je na ogled odličen prikaz prazgodovine in zgodovine Panonije pred več kot 23 milijoni let. Tukaj boste veliko izvedeli o geologiji, biologiji in arheologiji tega območja.

Ena najbolj prepoznavnih znamenitosti Iloka, mesta ob Donavi, je srednjeveška trdnjava. Foto Danijel Soldo/Cropix

Medtem ko je Voćin vhod, je Velika na drugi strani Papuka nekakšna izstopna postaja za ta naravni park, ki si ga delita Virovitiško-podravska in Požeško-slavonska županija, vožnja od Voćina do Velike pa je tudi privlačna pot, na kateri boste spoznali tiste Relkovićeve »okrašene zelene gore« in bogastvo gozdov tega kraja. V Veliki pa lahko tisti, ki so željni dodatnega znanja in informacij o preteklosti in zgodovini teh krajev, zaokrožite zgodbo z obiskom Hiše Panonskega morja, kjer boste v izvrstno zasnovanem in sodobno opremljenem prostoru spoznali vse skrivnosti Panonskega morja, tisti, ki si želite več adrenalina, pa gotovo ne boste izpustili obiska adrenalinskega parka Duboka. Na približno 4000 kvadratnih metrih lahko izbirate med dvema poligonoma z različnimi napravami, postavljenimi med drevesi, večjim z dvanajstimi elementi za odrasle in manjšim z devetimi elementi za otroke. Na voljo so tudi spust po jeklenici, leteča rolka, lesene gobe, umetne plezalne stene itn.

In potem se vam, malo nižje, po pobočjih Papuka in sosednje Krndije, odpre pogled na petinpetdeset kilometrov kutjevskih vinogradov, ki dajejo nekaj najokusnejših in najboljših vin, predvsem graševino. Ta vinska sorta je sicer razširjena po vsej Hrvaški, a v hrvaški zlati dolini, kot radi imenujemo območje okoli Požege in Kutjeva, ki leži med Papukom, Krndijo, Diljem, Psunjem in Požeško goro, in kot so mu rekli že stari Rimljani, ko so vladali tem pokrajinam, ima graševina status kraljice. Na območju Kutjeva ni vinarne, teh pa je več kot 40, ki je ne bi ponujala. Dobro znan je Festival kutjevske graševine, v kraju Vetovo pa so po tej sorti poimenovali tamkajšnji nogometni klub. Vina iz lastne kleti vam bodo z veseljem prinesli in postregli na Eko etno kmetiji (salašu) Savus v Bukovlju pri Slavonskem Brodu.

S hrano z okoliških družinskih kmetij in domačim vinom si v Salusu prizadevajo predstaviti regijo tudi na mizi, kar je pristno gastronomsko doživetje. Foto Danijel Soldo/Cropix

Preden se z Dilja spustite proti reki Savi, se imate priložnost ustaviti na tradicionalni slavonski kmetiji, ki jo je družina Bogović obnovila kot depandanso svojega hotela Savus v središču Slavonskega Broda. Tam, kjer danes stoji hiša, zgrajena iz stare opeke in hrastovih tramov, pod katero je bogata vinska klet z vini iz brodskih in kutjevskih vinogradov, sta se še pred trinajstimi leti bohotila grmovje in plevel, ob kmetiji pa je bilo smetišče. Zdaj je to oaza za počitek in sprostitev.

»V Slavonskem Brodu imamo hotel, ki se ukvarja s poslovnim turizmom, zato se je porodila ideja, da za hotelske goste zunaj mesta odpremo destinacijo s pristno slavonsko zgodbo, da bi imeli kam iti na slavonsko večerjo in sproščujoče druženje v odmorih med seminarji in kongresi,« nam je povedal Ivan Bogović, lastnik hotela in salaša Savus, kjer vas bodo gostili po slavonsko in vam ponudili prave lokalne dobrote.

»Ob hrani z okoliških družinskih kmetij in domačih vinih predstavljamo Slavonijo tudi na mizi – kot pristno gastronomsko doživetje. Imamo tudi športna igrišča, veliko nogometno igrišče, tri igrišča za mali nogomet, deset kilometrov urejenih tekaških poti skozi gozd in bazen. Pred restavracijo je veliko otroško igrišče s tobogani in hiškami, vse izdelano iz lesa … Pri vsem, kar počnemo, poskušamo ostati v stiku z naravo,« je poudaril Bogović in dodal, da ima celotna vzhodna Hrvaška lepe destinacije.

»Mi v Slavoniji, Baranji in Sremu še vedno nismo izčrpali svoje prijaznosti in gostoljubja. Vsakega gosta sprejmemo z nasmehom. Za nas ni številka, trudimo se, da je s telesom in dušo zadovoljen, ker je prišel k nam,« je poudaril sogovornik in morda na najlepši način pojasnil, zakaj se je ta regija, natančneje Osiješko-baranjska županija, nedavno uvrstila med deset najbolj gostoljubnih regij po mnenju uporabnikov spletnega portala Booking.com.

Neskončna ravnica

Vsi, ki so kdaj bili tu, pa vedo, da to velja tudi za druge slavonske županije, kot je pojasnil Bogović. A Osiješko-baranjska županija je nekako prišla v ospredje, k temu pa so pripomogli tudi v najnovejšem slavonskem hotelu v Čepinu. Na obrobju tega slavonskega mesteca, s pogledom na neskončno ravnico in rodovitna polja, je družba Žito zgradila hotel Materra, ki je že v prvem letu delovanja pridobil toliko pohval, da je trenutno najbolje ocenjeni hrvaški hotel z oceno 9,9 na Bookingu in 5,0 na Googlu. O tem zgovorno pričajo odzivi gostov. Vrhunski nogometaš Robert Lewandowski, ki je s poljsko reprezentanco nastopil na tekmi s Hrvaško v Osijeku, ni skrival navdušenja nad doživetim. Še več, nabiral si je izkušnje in prosil za nasvete, saj je tudi sam razmišljal o gradnji hotela. Igralec Armand Assante pa je dobesedno dejal, da bi tak hotel preprosto rad skopiral in ga imel zase. Pravzaprav je težko ugotoviti, kaj dela Materro tako posebno, a če vprašate Josipo Pipunić, mlado vizionarko znamke hotela, hčerko lastnika Skupine Žito Marka Pipunića, bo najprej omenila ravnico, ki jih obdaja.

Mislim, da so zelenje, mir in tišina, ki jih ponuja ta lokacija, naša velika prednost, poudarja Josipa Pipunić. Foto Marin Franov/Cropix

»Mislim, da so zelenje, mir in tišina, ki jih ponuja ta lokacija, naša velika prednost. Skoraj vsi naši gostje so rekli, da se ne spomnijo, kdaj so nazadnje slišali takšno tišino, in to je najboljši kompliment, ki ga lahko dobimo, saj smo to želeli doseči. Da nič ne moti miru, ki ga ponuja ta lokacija. Naš moto je 'Nazaj h koreninam' in želimo ga prikazati na delu,« pravi Josipa Pipunić, medtem ko v hotelskem baru pijemo okusen speciality espresso in skozi veliko stekleno steno gledamo na ravno Slavonijo, ki se pred nami razprostira v svoji najboljši podobi.

Josipa Pipunić in Nina Dumančić sta nam razkazali najnovejši slavonski hotel, za katerega je slavni igralec Armand Assante dejal, da bi ga najraje kar prekopiral in imel za svojega. Foto Marin Franov/Cropix

In če strmite še malo dlje, se vam bo zdelo, kot da se je čas ustavil. Kot da se v trenutku, ko vstopite v hotelski atrij, zagledate drevo ginka na osrednjem vrtu in vdihnete zrak te moderne stavbe, ki pa se je s svojo arhitekturo skoraj zlila z naravo, ki jo obdaja, v vas naseli nekakšen praslovanski duh miru. To boste zelo hitro občutili v klepetu s hotelskim osebjem, pa tudi ob pogledu na prijeten, topel in pomirjujoč interier, tako v barvah kot materialih, iz katerih je narejen, saj je v tem hotelu vse karseda naravno. In kako bi lahko bilo drugače, če vemo, da je ime hotela nastalo kot spoj dveh latinskih besed: mater in terra oziroma Mati Zemlja. Tla po celotni stavbi, razen seveda okoli bazena, so lesena, tudi v sobah, čeprav je vgrajeno talno gretje. Koliko pozornosti namenjajo vsaki podrobnosti, vas bo prešinilo, ko vam bodo postregli s sveže stisnjenim pomarančnim sokom, ki ga boste pili po stekleni slamici. V hotelu ni prostora za plastiko. Tudi kozmetika v sobah oziroma v velnesu je iz linije korejske znamke Beigic, ki je veganskega izvora.

»Želeli smo, da bi poleg velnesa, ki je naš paradni konj in obsega 1500 kvadratnih metrov, ves hotel omogočal 'polnjenje baterij'. Vse je namenjeno popolni sprostitvi, zato smo odlično izkušnjo iz rehabilitacijskega in velnes centra E Rejuvenation družbe Žito prenesli v hotel, ker se zavedamo, kako pomembno je delo na sebi. Ustvarili smo prostor za ponastavitev od vsakodnevnega stresa,« poudarja Josipa Pipunić.

Želeli so, da celoten hotel omogoča polnjenje baterij, ne samo velnes. Ta je njihov paradni konj in se razprostira na 1500 kvadratnih metrih. Foto Marin Franov/Cropix

Dodaja, da so del te zgodbe tudi malenkosti, kot je omenjena posebna kava, in kakovostne sestavine, tako iz družbe Žito kot z lokalnih družinskih kmetij, ki so del hotelske ponudbe. Da je bilo poskrbljeno za vsako podrobnost, priča dejstvo, da je v sobah, ki se tako kot celoten hotel ogrevajo in hladijo iz geotermalnih vrtin ob hotelu, prezračevanje neslišno, usmerjevalniki za brezžično omrežje pa so skriti, da ni ponoči nikakršne svetlobne motnje. Da so razmišljali zeleno in trajnostno, potrjujejo sončni paneli na strehi objekta in parkirišča. Tu so seveda telovadnica, soba za sprostitev ter sodobno urejene in prostorne sobe, ki niso manjše od 30 kvadratnih metrov in imajo ložo ali francoski balkon, vse pa so obrnjene navzven.

»Ponujamo tudi wellness in wholeness (celovitost), ki izvira iz celostne izkušnje, ki jo doživite tukaj,« nadaljuje Josipa Pipunić, direktorica Nina Dumančić pa doda, da so se številni gostje v tem letu, odkar je hotel odprt, k njim že večkrat vrnili.

»Vendar ne želimo, da bi ostalo samo pri obisku našega hotela, zato smo ustanovili tudi turistično agencijo, v kateri svojim gostom ponujamo pakete, ki vključujejo izlete v druge dele Slavonije in Baranje, da bodo lahko občutili in doživeli čim več iz te čudovite regije,« pravi Nina Dumančić.

Sin Baranje

Gostje so z vsega sveta, tudi tisti, ki prihajajo na zdravstvene posege in zdravljenje v posebno bolnišnico Priora, ki stoji nedaleč od hotela in jo je Skupina Žito zgradila hkrati s hotelom. Želeli so združiti zdravstveni turizem in uživanje in že zdaj lahko rečemo, da jim je uspelo.

Daniel Asztalos bi moral biti gozdarski inženir, toda ko je videl, kako je mojster iz treh kilogramov gline v treh minutah ustvaril čudovito keramično vazo, so vsi gozdarski načrti padli v vodo. Foto Marin Franov/Cropix

Uspelo je tudi Danielu Asztalosu. Ta baranjski sin bi moral biti gozdarski inženir. To je študiral. Ko pa je videl, kako se je v rokah vrhunskega mojstra tri kilograme gline v treh minutah spremenilo v čudovito keramično vazo, so vsi gozdarski načrti padli v vodo, naša regija pa je dobila enega najboljših umetnikov in nadaljevalcev izročila baranjskih lončarjev. Danielovi vrhunski izdelki krasijo številne kuhinje, omare ali police ne samo na Hrvaškem, ampak po svetu, po kuhanju pasulja v Danielovi keramični posodi pa kuharji iskreno priznavajo, da k odličnemu okusu veliko prispeva prav njegova mala umetnina. A poleg tega, da so njegove posode za kuhanje in peko, vaze, skodelice in kozarci kakovostni in naravni, so tudi resnično čudoviti. Čeprav skromno pove, da se nima za umetnika, njegova dela govorijo drugače.

Foto Marin Franov/Cropix

»Prej bi rekel, da je to čarovnija, tako kot je bilo čarovnija moje prvo srečanje z učiteljem na Madžarskem, v Udvarju, ko sem videl, kako je v treh minutah naredil vazo, kako je glina samo sledila njegovim gibom. To je bil zame trenutek odločitve,« pravi Daniel Asztalos, ko sediva v njegovi delavnici v Belem Manastiru, obdana z njegovimi deli.

»Vse je za uporabo. Ne izdelujem spominske keramike, ampak takšno, ki je uporabna. Mislim, da imata samo tako zgodba in tradicija neki smisel,« nam razloži.

Pa vendar ni najprej začel z majhnimi keramičnimi predmeti, temveč z velikimi rastlinskimi koriti za sajenje okrasnih drevesc v urbanih prostorih. Kot človek, ki je diplomiral iz gozdarstva, je želel najti rešitev za ulice in trge, mesta, kjer ni zemlje, a bi bilo tam lepo videti drevesa. Tako se je lotil izdelave korit iz kombinacije betona in gline. Vendar tega ni bilo lahko prodajati in je moral prenehati, nato pa se je odločil, da se bo naučil delati na lončarskem vretenu, in zdaj to počne že 25 let. »Tudi to ni nekaj zelo dobičkonosnega, vendar me osrečuje. Preprosto obožujem to delo,« pravi Asztalos.

Iz te ljubezni je nastal njegov razstavno-prodajni salon, ki ga je uredil v starem mlinu v kraju Suza. Moral je, kot pravi, ven iz delavnice in svoje izdelke ponuditi na enem mestu, tisti stari mlin pa se je izkazal za odlično lokacijo. Najprej ga je obnovil, zdaj pa je že 22 let galerija za njegova dela in razstave drugih umetnikov, pa tudi delavnica in kraj srečevanja različnih umetnosti, saj ob mlinu prirejajo koncerte, gledališke predstave, disko zabave na prostem in podobno. Zraven je majhen ribnik, obdan z zelenico, na kateri je zrasel je tudi majhen park, ki odkriva gozdarsko in vrtnarsko plat Daniela Asztalosa. Lani sta z ženo odprla kavarnico, ki deluje ob koncih tedna, organizira pa tudi delavnice za vse, ki se želijo preizkusiti v lončarstvu.

»Ljudje se vedno bolj obračamo k naravi. Pred časom je plastika uničila lončarje, danes pa je nihče več noče. Ljudje postajajo vse bolj ozaveščeni o zdravi prehrani in pripravljanju hrane v posodi iz naravnih materialov, keramika pa je za to idealna,« poudarja Daniel Asztalos.

Odmerek pravljičnega

Prebujanje ob petju petelinov in zvonjenju vaških cerkva po dobro prespani noči na udobni postelji iz peskanega hrasta v tradicionalni panonski hiši iz opeke, ki ji daje poseben pečat. Kdor misli, da je to pravljica, se ne bo zmotil. Kajti tako kot je vse kot v pravljici, je pravljično tudi ime tega baranjskega posestva v Karancu – Ivica i Marica (Janko in Metka). Čeprav sta lastnika Nada in Marko, sta želela temu biseru hrvaškega kontinentalnega turizma dodati malo pravljičnega šarma in, kot nam pove gospa Nada, sladkobe.

Nada Piljić se je z možem Markom odločila zapustiti podjetje s 50 zaposlenimi v Osijeku in mestni vrvež zamenjati s slikovitim baranjskim Karancem. Foto Marin Franov/Cropix

»Tukaj je vse zasnovano tako, da je sladko. Hišica, skedenj … zato smo posestvo poimenovali po pravljici Janko in Metka, da bi spominjalo na nekaj sladkega,« pravi Nada Piljić, Osiječanka, ki se je z možem Markom na neki točki življenja odločila zapustiti podjetje s petdesetimi zaposlenimi, ki sta ga vodila v Osijeku, in mestni vrvež nadomestila s slikovitim baranjskim Karancem, v hiši na koncu vasi ob vznožju Banovega brda.

Kupila sta hišo v razpadajočem stanju in začela iz nič. Na posestvu je kmalu zrasla nova hiša, ki je spoštovala panonsko arhitekturo, zgrajena iz opeke s tradicionalnim balkonom. Je nova, a z vsemi značilnostmi starih. Kupila sta konje, saj jih njen mož obožuje že od mladih nog, nato pa so prišli še kokoši, race, ovce, prašiči … Zdaj imajo šest frizijskih konjev, sedem psov, kokoši in race.

»Smo pravo podeželsko gospodinjstvo in, rekla bi, spoj modernosti in tradicije. Želimo, da ima gost vse, kar potrebuje v današnjem modernem svetu, pri tem pa ne izgubi občutka bivanja na podeželju in duha tradicije. Mislim, da nam uspeva,« pravi Nada, medtem ko krmi konje, kobile in mlada žrebeta. Posestvo Ivica i Marica je kot nalašč za sprostitev telesa in duha in doživetje čarov vaškega življenja.

Na posestvu Ivica i Marica imajo šest frizijskih konjev, sedem psov, kokoši in race. Foto Marin Franov/Cropix

»Najlepše podobe so tiste, ko pridejo k nam družine z majhnimi otroki, in ko se zjutraj zbudijo, gredo nahranit kokoši in spotoma poberejo jajčka, ki so jih znesle, potem pa jim ta jajčka pripravimo za zajtrk. Mimogrede, naš zajtrk vsi hvalijo in zanj dobivamo najboljše kritike,« pripoveduje naša gostiteljica.

Kako tudi ne bi, ko pa poleg jajc domačih kokoši s proste paše ponudba vključuje tudi avtohtone dobrote iz lastne pridelave ali z okoliških družinskih kmetij. Vse je okusno, domače in sveže. Za prste oblizniti. Si želite miren vikend z družino ali v paru? Si želite team building in dobro zabavo s tamburaši ali romskimi godci? Bi radi malo počivali, a ostali aktivni? Za Nado in Marka oziroma Janka in Metko ni nič težko. Izpolnila bosta vsako vašo željo. Pri njih lahko jahate konje v ogradi, plavate v bazenu, se vozite s kolesi, štirikolesniki in kočijami po lokalnih in makadamskih poteh … Nekatere družine se k njim vračajo že leta, zato lahko opazujeta odraščanje njihovih otrok, saj si želita svojim gostom biti najprej prijatelja in šele nato gostitelja.

»Naš moto je: 'Pridi kot gost, odidi kot prijatelj',« je povedala Nada, ki svojim gostom vedno z veseljem priporoči tudi druge destinacije.

Vsekakor sta obvezna obisk naravnega parka Kopački rit z bogato floro in favno ter zgodovinsko dediščino v okviru grajskega kompleksa Tikveš ter ogled baranjskih vinskih kleti. Tudi hrvaško Podonavje ima veliko ponuditi. Od vrhunskih vin do odlične hrane, predvsem domačih mesnin, kot so kulen, klobasice, slanina in ocvirki, ter neprekosljivih jedi, kot so čobanac, ribji paprikaš in somov perkelt. Baročni jedri Osijeka in Vukovarja ter osiješka secesija bodo ljubitelje umetnosti pustili brez diha.

Tkanje in obleka

Kaj šele reči o znamenitem Muzeju vučedolske kulture, ki je nastal na najpomembnejšem eneolitskem najdišču in je posvečen samo eni, 5000 let stari kulturi, katere civilizacijski dosežki so močno zaznamovali 13 evropskih držav. Profesor Aleksandar Durman, ki ima največ zaslug za arheološke raziskave v Vučedolu, je to najdišče slikovito in navdušujoče opisal kot »evropski odgovor na piramide v Egiptu«.

Mirela Hutinec je direktorica Muzeja vučedolske kulture, ki je nastal na najpomembnejšem eneolitskem najdbišču in je posvečen samo eni, 5000 let stari kulturi. Foto Danijel Soldo/Cropix

V muzeju boste v sodobni predstavitvi doživeli prvo pravo indoevropsko hišo – košaro, najstarejši prazgodovinski štirikolesni voz, najstarejši indoevropski koledar, prazgodovinsko livarno prve masovne proizvodnje kovine, vse o izdelavi prvega brona na svetu, prvo znano žago na svetu, bogastvo oblik in okrasja vučedolske keramike ter jamo in situ, v kateri je bila leta 1938 najdena golobica/jerebica, imenovana vučedolska golobica. Vsak prostor je tematsko opredeljen, teme pa so: geološka lega Vučedola, nastanek kulture, prihod Indoevropejcev, živinoreja, poljedelstvo, lov in ribolov, poselitev, vučedolska hiša, tkalstvo in oblačila, obrti in obutev, metalurgija, keramika, obzorje, koledar, grobovi, Vučedolci, vera, nasledniki ter nastanek muzeja.

Štirje stolpi

S prihodom v Vučedol ste že vkorakali v hrvaški del Srema, ki se prav tako lahko pohvali z bogatimi vinogradi in vini, ki so navduševala tudi velike evropske monarhe, na primer široko znani iloški traminec, ki so ga točili ob kronanjih kraljice Elizabete II. in kralja Karla III. Tudi ta regija ima bogato zgodovino, ki so jo ustvarile nemške in italijanske plemiške družine. Ena najbolj prepoznavnih znamenitosti Iloka, mesta, ki leži ob Donavi in ga zato imenujejo »vzhodna vrata Hrvaške«, je njegova srednjeveška trdnjava, ki je lani dobila novo podobo, saj se je končala prenova iloškega obzidja, obrambnega zidu, dolgega več kot 1200 metrov, s štirimi kvadratnimi stolpi, šestimi okroglimi polstolpi in okroglim bastijonom, s katerega se odpira veličasten pogled na Donavo in je najlepši mogoč pozdrav Hrvaške, pa naj vam izrečemo dobrodošlico v naši deželi ali vam zaželimo srečno pot z vabilom, da se še kdaj vrnete.