Za krhko zemljo nimamo cepiva

David Remnick je urednik revije New Yorker od leta 1998. Humanist in sodobni mož, strokovnjak za zunanjo politiko in strastni bralec je v nedavnem pogovoru za časopis Guardian povedal, da ga pandemija skrbi, a veliko bolj je zaskrbljen zaradi podnebnih sprememb.

Prepričan je, da prihodnost mladih in otrok vzbuja skrb. Čez nekaj desetletij se bodo oceani dvignili in zalili mesta ob morju, prav tako bo vedno več gozdnih požarov, vreme bo nevarno in naravne katastrofe bodo stalnica. Pandemijo bomo premagali s cepivom, je prepričan, proti uničevanju planeta pa nimamo cepiva. Pandemija je po njegovem mnenju razkrila, v kakšnem svetu živimo, saj so se razlike med bogatimi in revnimi še poglobile, veliko ljudi je ostalo brez dela, veliko je tudi depresije in tesnobnosti. Vsak posameznik lahko pomaga planetu tako, je dejal, da se odloči, da bo manjkrat na leto letel z letalom, da bo le enkrat na teden jedel meso, da bo uporabljal čim manj plastike. A svet lahko spremenijo le pametne politične odločitve.

Pred kratkim je uredil zbirko najboljših člankov o podnebnih spremembah Krhka zemlja. Zaveda se, da lahko reši planet le svetovna iniciativa. Kritičen je do Trumpa, ki je uničil številne projekte in onemogočal znanstvenike, ki so se ukvarjali z zaščito narave, tako kot so do narave brezbrižni vsi populisti, ki se zgledujejo po njem, recimo Bolsonaro, ki uničuje amazonski pragozd.



Remnick je izjemen urednik. Revije New Yorker kriza tiskanih medijev, o kateri se toliko govori, ni prizadela, saj so vedno podpirali najboljše pisce. Nasprotno, revija ima vedno več naročnikov in čedalje več oglasov. Remnick se zaveda, da imajo bralci radi dolge in poglobljene članke ter preiskovalno novinarstvo. Jasno mu je tudi, da novinar za dober članek potrebuje čas in vso podporo časopisne hiše.

V svetu, v katerem se zdi, da imajo politiki vedno manj inteligence, je treba imeti pametne časopise in revije. Pandemija ga je naučila marsikaj, recimo tega, da človek ne potrebuje veliko materialnih stvari. Najbolj je pogrešal stik z ljudmi. Ker je bil cepljen, je šel pred kratkim na košarkarsko tekmo z bratom in nečakom, ki ju ni videl že eno leto. »Zdelo se mi je, kot da sem iz temne votline končno spet stopil na sonce.«