Vohun, ki te je ljubil

Steven Soderbergh je že pri 26 letih prejel cansko zlato palmo za režijo svojega prvenca Seks, laži in videotrakovi. Leta 2001 je bil prvi režiser, ki je za režijo prejel kar dve nominaciji za oskarja: za filma Preprodajalci in Erin Brockovich, za Preprodajalce je nagrado tudi dobil.

Njegova trilogija filmov Oceanovih 11, 12 in 13 je bila pri gledalcih zelo uspešna, izjemen je bil tudi biografski film Moje življenje z Liberacejem, vmes pa je posnel tudi veliko umetniških oziroma neodvisnih filmov.

62-letni Steven Soderbergh velja za enega najbolj eklektičnih in divje produktivnih ameriških režiserjev, in medtem ko se producenti in filmski ustvarjalci že leta prerekajo, ali naj novega Jamesa Bonda igra ženska ali morda temnopolti igralec ali naj bo star ali mlad, je Soderbergh že posnel izjemni vohunski triler Black Bag s Cate Blanchett in Michaelom Fassbenderjem v glavni vlogi. »To je film za odrasle, s pametnimi dialogi in zapleteno zgodbo,« je povedal za Sunday Times. »In filmi za odrasle so v Hollywoodu v zatonu.«

To je zgodba o dveh agentih, ki sta poročena, in zato je to tudi film o zakonu in vseh njegovih zapletih. Tako kot v »navadnem« zakonu si tudi poročena vohuna ne moreta povedati vsega in ves čas sumita drug drugega. Inspiracijo za zgodbo je zato našel tudi v slavni drami Edwarda Albeeja Kdo se boji Virginie Woolf?

»Še vedno se mi zdi najbolj zanimivo snemati filme o tem, kaj se zgodi, ko se dva zanimiva karakterja srečata v enem prostoru, vem, da vse skupaj zveni zelo gledališko, a mene to še vedno vznemirja.« Povedal je tudi, da je med pandemijo postal zelo anksiozen in da je imel napade panike, tako da ima še vedno velik strah pred nastopanjem v javnosti.

Black Bag, ki bo v kinematografe prišel ta teden, kritiki že uvrščajo med boljše filme letošnjega leta. »To je tudi film o tem, ali lahko v mračnem svetu intimno življenje sploh preživi,« meni režiser, za katerega je tudi značilno, da rad visokoproračunske uspešnice, v katerih praviloma nastopajo velike zvezde, kombinira z manjšimi, bolj osebnimi filmi. Filme, ki jih režira, praviloma tudi sam posname in montira.

Zanimivo je tudi to, da je grozljivko Nesrečen posnel kar z iphonom. »Mislim, da je snemati filme pravi privilegij. To je odlična služba – pravzaprav najboljša, kar si jih lahko zamislim. Stopiš v sobo in rečeš: »To nosim v svoji domišljiji, tako si predstavljam neverjetno zgodbo,« in dajo ti milijone dolarjev, da greš na snemanje in to uresničiš.