Veličastni osemtisočak osvojen tudi po zaslugi Slovencev

Med desetimi prvopristopniki, ki jim je pred kratkim uspel zgodovinski podvig, prvi zimski vzpon na K2, je bila polovica nekdanjih tečajnikov slovenske šole za gorske vodnike v Manangu. Zasluga za to, da so ob prepevanju nepalske himne 16. januarja stali na drugi najvišji gori sveta, gre tako tudi slovenskim alpinistom. Ti so svoje znanje in izkušnje nekaj desetletij delili z Nepalci in jim pomagali, da so z repa kolone prišli na njeno čelo.

Da je bila šola v Manangu (3540 metrov nadmorske višine) postavljena, se je treba zahvaliti predvsem vizionarstvu pokojnega Aleša Kunaverja, vrhunskega alpinista, predavatelja in publicista. Leta 1979 je namreč uresničil svojo idejo o šoli za nepalske gorske vodnike pod Anapurnami. Povod zanjo je bilo veliko število nesreč med višinskimi nosači v stenah, ki so se zgodile zaradi pomanjkljivega tehničnega znanja. Ko so Šerpe izgubljali najboljše može, so hkrati izgubljali tudi legendarnost svojega imena. A Kunaver se je zavedal, da ne bo dovolj le zgraditi stavbo, pač pa je treba ljudi tako izučiti in usposobiti, da bodo nato sami zmožni učiti druge.



Projekt je dobro zaživel in je pomemben še danes, saj se pridobljeno znanje prenaša naprej, vodniki pa po končanem šolanju bolje in varneje sodelujejo na domačih in tujih odpravah. Nič več niso le kuharji oziroma neuki nosači na koncu kolone, ki počasi sopiha proti baznim taborom, pač pa so stopili na njeno čelo ter postali vrhunski alpinisti, vodniki odprav in trekingov. Odprava na 8611 metrov visoki K2, izjemni dosežek svetovnega alpinizma, je bila ena redkih povsem nepalskih, saj je bilo osvajanje osemtisočakov doslej »rezervirano« za tuje odprave, ki pa so se vedno (bolj ali manj) zanašale na pomoč višinskih nosačev.
 

Poleg alpinističnih veščin tudi druge lekcije

V dobrih 40 letih so slovenski inštruktorji vsako leto izobrazili kakšno generacijo Šerp (pa tudi pripadnikov drugih narodov) in tako uresničevali Kunaverjevo vizijo. Po zaslugi dobrega sodelovanja med slovensko in nepalsko planinsko zvezo je bil, kot je povedal Bojan Pollak, ki je za Kunaverjem in Petrom Markičem vodil šolo v Manangu, nekaterim tečajnikom priznan vodniški naziv po UIAA (Union International des Associations d'Alpinisme). Slovensko prizadevanje pa so nadgradili še Francozi in domačinom pomagali do licence UIAGM (Union Internationale des Association de Guides de Montagnes). Skupaj je iz šolskih klopi v Manangu izšlo okrog tisoč tečajnikov.

»Ustanovitev šole je pomenila veliko spremembo za vse gorske vodnike v Nepalu. Poleg planinskih in alpinističnih veščin so jim bile dane tudi druge življenjsko pomembne lekcije. Osnove prve pomoči, spremljanja vremenskih razmer, osnove teambuildinga oziroma povezovanja ekipe, sodelovanje in tovarištvo so samo nekatere od stvari, ki smo se jih naučili,« je za Planinski vestnik povedal Šerpa Namgyal Zangbu, menedžer trekinške agencije Khumbi-Ila. Njegov oče je bil med prvimi tečajniki.



»Kakšna stopinja pri tem zgodovinskem dejanju je bila narejena tudi z našo pomočjo,« je alpinist in gorski reševalec Jani Bele opisal zgodovinski uspeh Šerp na K2. Pred dobrimi 30 leti je v Nepal prvič odšel kot alpinistični inštruktor. »Mi smo dali osnovni naboj in začeli vzgojo. Sčasoma so fantje postali izredno dobri predavatelji. Bistvo je, da so se tako izobrazili, da lahko tečajnikom predavajo v domačem jeziku. Mi smo govorili v angleščini, ki pa so jo na začetku obvladali le redki udeleženci tečaja, zato so potrebovali prevajalce. Zdaj imajo celo lastno zvezo inštruktorjev, nekaj jih je mednarodno priznanih gorskih vodnikov s certifikati, ki lahko vodijo, recimo, tudi po francoskih hribih,« je pojasnil Bele.

Interes za začetne tečaje je danes tako velik, da so udeleženci razdeljeni v dve skupini. S potrdilom, da so se izobraževali v slovenski alpinistični šoli, je pot nepalskih domačinov do zaslužka na himalajskih odpravah precej lažja.

Veličastni K2 osvojili kot ekipa

Leta 2013 se je predvsem zaradi pomanjkanja finančnih sredstev pa tudi zaradi vedno boljše usposobljenosti domačih inštruktorjev sodelovanje med slovensko in nepalsko zvezo končalo, toda Kunaverjev cilj, naj »ne dajejo rib, pač pa ljudi naučijo ribariti«, je bil že tedaj dosežen. A hkrati ni nobenemu od Šerp uspelo, da bi osvojil katerega od osemtisočakov v zimski sezoni.

Januarski podvig na »divji gori« je bil zato resen preizkus tehnične usposobljenosti, imel pa je tudi ogromen nacionalni naboj. K2 je bil edini pozimi še neosvojeni osemtisočak in dejstvo, da so se nanj povzpeli Nepalci, jim je dalo priznanje, na katero so čakali desetletja.

Po besedah člana odprave Šerpe Nirmala Purje so izkoristili dobre vremenske razmere v Abruzzijevi smeri, predvsem znosne temperature (minus 40 stopinj Celzija, na K2 se pogosto spustijo tudi do 60 stopinj pod ničlo), rahel veter in sonce sta jim olajšala plezanje. Purja je bil od deseterice edini, ki je na K2 plezal brez dodatnega kisika. Verjetno najbolj znani član odprave, ki je leta 2019 v slabih sedmih mesecih osvojil vseh štirinajst osemtisočakov, je takrat povedal, da želi s svojimi dosežki navdihniti naslednjo generacijo nepalskih plezalcev.



»Nepal je domovanje najvišjih vrhov sveta. Veliko je še boljših alpinistov od mene, a jih svet ne pozna, saj še niso dobili priložnosti,« je še dodal Purja, uspeh na K2 pa opisal z besedami: »Kakšno potovanje. Ponižno dodajam, da smo osvojili veličastni K2 kot ekipa. Želeli smo narediti nemogoče.«

Kami Rita, ki se je 24-krat povzpel na Everest (kot višinski nosač pa tudi samostojno), je dodal: »Nepalci desetletja pomagamo tujcem osvajati vrhove Himalaje, a priznanja, ki si ga zaslužimo, nismo dobili. Čudovito je, da se je deset Nepalcev na K2 zapisalo v zgodovino s tem, ko so pokazali svojo moč in pogum.« Šerpe se zavedajo, da jih je uspeh upravičeno postavil na svetovni plezalni zemljevid. Sodelovanje, ekipno delo in pozitivna naravnanost lahko premikajo meje mogočega, je po uspehu vzhičeno dejal Purja – in v enem stavku povzel bistvo truda Kunaverja in drugih slovenskih alpinistov, ki so mu sledili v Manang.