Več komerciale, trdnejša vera v teorije zarote

Raziskava velike avstralske javne univerze Monash iz drugega največjega mesta države Melbourna je pokazala, da je publika komercialnih televizij in radiev najbolj nagnjena k temu, da zaupa teorijam zarote glede podnebnih sprememb. Ugotovili so namreč, da bolj verjamejo, da so podnebne spremembe naravni pojav, in ne posledica človeških dejavnosti, se pravi predvsem uporabe fosilnih goriv.

O podnebju so raziskovalci sodelujoče vprašali, ali so podnebne spremembe posledica naravnih ciklov, ne glede na človekove dejavnosti. Več kot tretjina ljudi, ki večino informacij dobijo iz komercialnih televizij in radiev, je menilo, da gre za naravno stvar in da je govorjenje o človekom vplivu na podnebje teorija zarote. Nasprotno je tako menilo samo osem odstotkov tistih, ki večino informacij dobijo iz javnih televizij in radiev.

Študijo sta vodila profesor Mark Andrejevic in izredna profesorica Zala Volčič, kot pove njen priimek, Slovenka. Raziskovali niso in tudi ne predvsem vere v teorije zarote, ampak kakšen je odnos publike različnih medijev do družbenih vrednot nasploh. Tako so ugotovili tudi, da imajo ljudje, ki večino informacij dobivajo iz družbenih omrežij, nižje družbene vrednote kot bralci časopisov, publika javnih televizij in radiev ter bralci novic neposredno pri virih informacij na internetu, kot so spletne strani resnih medijev.

Vodja raziskave Andrejevic je za Delo povedal, da »nas družbena omrežja učijo, da nismo državljani, ampak znamke. Znamke ne poslušajo drugih, ni jim mar za javni interes, ampak le reklamirajo same sebe in vedno znova ponavljajo svoje sporočilo. To počnejo ljudje na družbenih omrežjih. Vedno bolj živimo v svetu, kjer nam razlagajo, da novice niso javni vir, ampak blago, torej so odvisne od okusa posameznika. Če mislite, da so novice samo blago, kot hrana ali obleke, pomeni to, da se nekdo ne strinja z vami, napad na vaš okus, vašo identiteto, na to, kar ste.«

Andrejevic nadaljuje: »V demokraciji pa bi morali upoštevati, da se kdo ne strinja z nami, da bi o tem razpravljali. Zato smo hoteli preveriti, ali se ljudje, ki večino novic dobivajo iz družbenih omrežij, po družbenih vrednotah razlikujejo od drugih. Ugotovili smo, da so manj družbeno odgovorni. To vsekakor povzroča zaskrbljenost, saj so družbena omrežja osnovni vir novic za vedno več ljudi. Resnično je skrajni čas, da se vprašamo, ali hočemo, da nam komercialni algoritmi peščice milijarderjev oblikujejo informacije. Čas je, da pomislimo na boljši način, kako lahko zgradimo informacijski sistem, ki bo služil demokraciji.«