Spomini Hanifa Kureishija – iskrena, smešna, a tudi precej grozljiva knjiga

Decembra leta 2022 je angleški pisatelj pakistanskih korenin in avtor romana Buda iz predmestja Hanif Kureishi doživel infarkt. Na kavču v rimskem stanovanju svoje partnerice Isabelle d’Amico je gledal nogomet, srkal pivo in kadil travo. »Videl sem, kako je Mo Salah zabil gol proti Aston Villi, spil sem pol piva, potem pa se mi je začelo vrteti,« je kasneje zapisal na družbenem omrežju.

»Nagnil sem se naprej in dal glavo med noge. Nekaj minut pozneje sem se zbudil v mlaki krvi, moj vrat je bil v groteskno zvitem položaju, moja partnerica je klečala zraven mene.« Ker je mislil, da so to njegove zadnje minute življenja, je prosil Isabello, naj pokliče njegove tri sinove, da bi se lahko poslovil od njih, a ga je opozorila, da morda to ni najboljša ideja, saj bi videli svojega očeta v luži krvi in s spačenim obrazom.

Po tem je kar nekaj mesecev preživel v bolnišnici v Londonu, ni mogel uporabljati niti nog niti rok. V intervjujih rad pove, da je še vedno isti, vendar je izgubil smisel za humor.

Pred kratkim so izšli njegovi spomini z naslovom Shattered (Razbit). V knjigi ne piše le o svojem novem in drugačnem življenju, ampak se tudi spominja, kako je bilo včasih. Med drugim piše o seksu, podelitvi oskarjev in o tem, kako je užival LSD. Knjiga je, kot pišejo kritiki, iskrena, pogosto smešna, a tudi precej grozljiva, zlasti ko opisuje občutek, kako je kot kakšen lik iz grozljivke Edgarja Allana Poeja zakopan v lastnem telesu.

Včasih se rad primerja tudi z nemočnim hroščem iz novele Franza Kafke Preobrazba. Kureishi je pisanje vedno videl kot dejanje neusmiljenega samoobnavljanja, način, kako lahko uveljavlja svobodo in individualnost. Odraščal je v Bromleyju v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, kjer so ga napadali rasisti in so ga mulci na ulici klicali paki. Odločil se je, da bo ustvaril novo identiteto – postal je pisatelj. In tudi v njegovih romanih glavni junaki velikokrat zamenjajo identiteto, pobegnejo iz svojega življenja.

Kot je v intervjuju za Sobotno prilogo pred leti povedal Vesni Milek, je odraščal v grozljivem okolju. »Če te nenehno preganjajo, če nate gledajo kot na žrtev, tvoja glava postane zmeda, izgubiš občutek, kdo sploh si. Ljudje v predmestju so te nenehno spraševali, od kod si. Iz tiste hiše tam. Ne, od kod si zares? Res sem iz te hiše. Ne, od kod si zares? In vse skupaj je postalo res zelo zelo filozofsko. Začneš se spraševati – kdo sem, od kod sploh sem, kam spadam. Tako da smo že zelo zgodaj postali filozofi. In zato sem začel pisati. Začel sem razmišljati, od kod zares prihajam.«

Kureishi se je že leto dni po infarktu pridružil oddaji na BBC-jevem Radiu 4 kot gostujoči urednik in opisal nesrečo, ki mu je spremenila življenje. Njegova paraliza je spremenila njegove odnose, je povedal. »Ne morem si skuhati niti skodelice čaja. Ne morem se popraskati po nosu. Zato sem se moral naučiti postavljati zahteve. Sem nejevoljni diktator.« A po drugi strani pravi, da če kaj obžaluje, je to, da v življenju ni bil prijaznejši do drugih.