Slovo sina slavnega očeta

V starosti 102 let se je v torek v Parizu poslovil admiral Philippe de Gaulle, možak sila znanega priimka, pač manj znanega imena. Philippe de Gaulle je bil najstarejši sin Charlesa de Gaulla, generala, častnika in državnika, ki je vodil francosko odporniško gibanje proti nacistični Nemčiji v drugi svetovni vojni, predsedoval začasni vladi Francoske republike od leta 1944 do 1946, pozneje pa bil francoski predsednik. Umrl je leta 1970.

Philippe de Gaulle je imel po eni strani srečo, da je bil sin ene največjih francoskih političnih osebnosti, hkrati pa smolo, da je vse življenje živel v očetovi senci. Rojen decembra leta 1921 v Parizu, študent École Navale, je kot praporščak do leta 1944 sodeloval v vojaških akcijah v severnem Atlantiku, nato pa v letih 1944 in 1945 v okviru divizije Leclerc pri osvoboditvi Francije. Leta 1948 je bil  povišan v poročnika, leta 1956 v kapitana korvete in leta 1980 v admirala. Dve leti kasneje je končal vojaško kariero, pozneje pa bil med drugim pariški svetnik, podžupan Pariza in pariški senator.

Kljub presenetljivi fizični podobnosti je bil skromnejša osebnost kot njegov oče, vendar se je posvetil ohranjanju spomina na Charlesa de Gaulla, zlasti s številnimi knjigami, vključno z uspešnim delom De Gaulle, moj oče. Za zaslepljenega sina, kot se je izrazil, je bil cilj njegove knjige počlovečiti njegovega slavnega očeta – ikono v času svojega življenja.

Vzgoja treh otrok Charlesa de Gaulla je bila stroga, njihovi materi Yvonne so rekli, naj poljubi Philippa in njegovi dve sestri samo na njun rojstni dan in 31. decembra. Najstarejša izmed sester Elisabeth je umrla leta 2013, medtem ko je najmlajša od otrok Anne, ki je imela Downov sindrom, umrla leta 1948, stara komaj 20 let.

»Vse vem, moj fant. Tvoj položaj nikoli ni bil lahek. Nič ni težje kot biti sin generala de Gaulla,« mu je ob neki priložnosti rekel oče.