Slovo namibijskega očeta naroda

Bil je ikona namibijskega osvobodilnega boja proti južnoafriški rasistični vladi in je državo leta 1990 po četrt stoletja vojne popeljal do neodvisnosti.

Namibija je država z burno preteklostjo. Na ozemlju nekdanje nemške kolonije Nemške Jugozahodne Afrike se je med letoma 1904 in 1907 zgodil prvi genocid 20. stoletja, saj je bilo sistematično pobitih 10.000 Namov in 65.000 Hererov, ljudstev, ki so se borila proti Nemcem. Po porazu Nemčije v prvi svetovni vojni je južnoafriška vojska junija 1915 zavzela celotno ozemlje Jugozahodne Afrike in vpeljala rasistične zakone, zato temnopolti prebivalci niso imeli nobenih političnih pravic.

Generalna skupščina OZN je 27. oktobra 1966 Južni Afriki odvzela mandat in Namibijo postavila pod neposredno upravo OZN, a se Južna Afrika ozemlju ni hotela odreči. Temnopolti prebivalci današnje Namibije so ustanovili Organizacijo narodov Jugozahodne Afrike (Swapo – South West Africa People’s Organisation), ljudsko osvobodilno vojsko Namibije, ki je leta 1963 začela svoj gverilski oboroženi boj za neodvisnost, vendar se je Južna Afrika iz Namibije umaknila šele leta 1988.

Sam Nujoma (desno) z južnoafriškim predsednikom Nelsonom Mandelo leta 1990, ko je Namibija praznovala razglasitev neodvisnosti. FOTO: Trevor Samson/AFP

Sam Nujoma, ki se je opisoval kot »starejši sin iz kmečke družine«, se je kmalu pridružil upornikom. Politično aktiven je postal kot delavec na železnici, ko je sanjal, da bodo njegovi ljudje doživeli konec nepravičnosti kolonializma. Leta 1959 je bil na čelu organizacije Owamboland Peoples, predhodnice Swapa, že leto kasneje, ko je imel 30 let, pa so ga izgnali iz države.

Ker ni imel potnega lista, je prevzemal različne identitete, da je lahko potoval z vlaki in letali. S pomočjo oblasti v Liberiji, ki so podpirale namibijsko zahtevo po neodvisnosti, je odpotoval tudi v New York in na sedežu OZN pozval, naj podprejo neodvisnost njegove države. Južnoafriške oblasti so ga oklicale za »marksističnega terorista«, sam pa je v avtobiografiji Where Others Wavered, ki je izšla leta 2001, zapisal: »Vedeli smo, da bodo Južno Afriko iz Namibije prisilile samo vojaška sila, množična politična mobilizacija in podpora ljudstva.«

V žalno knjigo v Windhoeku se je vpisala tudi predsednica namibijske vlade Saara Kuugongelwa-Amadhila. FOTO: Noah Tjijenda/Reuters

Swapo je vodil tudi iz izgnanstva, leta 1989 pa se je vrnil v domovino. Leto kasneje je Namibija postala neodvisna, na prvih demokratičnih volitvah je Swapo osvojil veliko večino glasov in Nujoma je postal prvi predsednik države. Veljal je za naprednega voditelja.

Med drugim je odsotnim očetom naložil plačevanje preživnine, si prizadeval za napredek žensk in pomagal spremeniti običaj, da mora vdova po moževi smrti zapustiti družinski dom. Za predsednika je bil ponovno izvoljen še dvakrat, leta 1994 in 1999. Da je lahko kandidiral še tretjič, je spremenil ustavo, zato je bil deležen tudi kritik mednarodne skupnosti.