Pokristjanjevanje na Kosovu: »Da si pravi Albanec, moraš biti kristjan«

V vasi Llapushnik v osrčju Kosova se je obred množičnega krsta odvijal v cerkvi na hribu. Ameriški katoliški duhovnik albanskih korenin Fran Kolaj je krstil več deset vernikov, s prstom narisal križ na njihova čela in slavil obnovitev krščanstva v deželi, kjer velika večina prebivalcev pripada islamu, piše The New York Times.

Obredi, kot je bil ta, so del širšega gibanja, imenovanega »gibanje vrnitve«, ki ga vodijo albanski kristjani, nekdanji muslimani. Gibanje spodbuja obnovo predislamske preteklosti, ki jo vidijo kot ključni del evropske identitete Kosova in oviro za vpliv verskega ekstremizma.

Kosovo, nekdanja srbska pokrajina, naseljena pretežno z etničnimi Albanci, je leta 2008 razglasilo neodvisnost. Po popisu prebivalstva iz leta 2023 je 93 odstotkov prebivalstva muslimanov, le 1,75 odstotka pa katoličanov. Pred prihodom Osmanskega cesarstva v 15. stoletju so bili Albanci večinoma katoličani. Osmani so prinesli islam, ki se je do začetka 20. stoletja razširil na večino prebivalstva.

»Čas je, da se vrnemo tja, kamor pripadamo – h Kristusu,« je poudaril duhovnik Kolaj. V cerkvi, kjer so potekali krsti, so bili poleg verskih simbolov prisotni tudi narodni simboli, kot je dvoglavi orel Albanije, je dogajanje opisal The New York Times.

​Čeprav gibanje temelji na zgodovinskih dejstvih o krščanski prisotnosti na Kosovu pred prihodom islama, nekateri zgodovinarji opozarjajo na prepletanje politike in religije. Francoski arheolog Christophe Goddard, ki je leta 2023 v bližini Prištine odkril ostanke rimske cerkve iz 6. stoletja, opozarja, da je napačno soditi o zgodovinskih narodih skozi sodobne koncepte naroda in vere.

Islamizacija Albancev se je sicer začela po osmanski osvojitvi Albanije. Sprva je bil proces počasen, vendar se je v 17. in 18. stoletju pospešil, ko je večina prebivalstva sprejela islam.

Pred prihodom krščanstva in islama so bili Albanci pripadniki različnih poganskih verovanj, značilnih za starodavna ilirska in tračanska ljudstva. Ta verovanja so vključevala čaščenje naravnih pojavov, prednikov in različnih božanstev, povezanih z naravo in plodnostjo.

Po osmanski osvojitvi so Albanci postopoma sprejemali islam, pri čemer so pomembno vlogo igrale davčne olajšave in družbeni privilegiji za muslimane. Islamizacija je bila najbolj intenzivna v 17. in 18. stoletju, ko je večina Albancev prešla v islam.

​Vendar pa so se nekateri Albanci, zlasti v oddaljenih ali težje dostopnih območjih, upirali islamizaciji in ohranili krščansko vero, bodisi katoliško bodisi pravoslavno. Poleg tega so se pojavile tudi oblike »kripto-krščanstva«, kjer so posamezniki navzven izkazovali pripadnost islamu, v zasebnosti pa ohranjali krščanske prakse.

Nacionalna identiteta in evropska usmeritev

Nekateri podporniki gibanja, predvsem Albanci iz zahodne Evrope, v obnovi katolištva vidijo priložnost za okrepitev nacionalne identitete in približevanje Kosova Evropski uniji. Arber Gashi, etnični Albanec iz Švice, je pripotoval v Kosovo, da bi podprl gibanje. Izrazil je skrb zaradi vpliva konservativnih islamskih praks, ki jih prinaša financiranje iz Turčije in Bližnjega vzhoda.

»Kristjani smo lahko most do Evrope,« je dejal.

​Kljub nekaterim jeznim odzivom na spletu je gibanje za zdaj večinoma potekalo brez nasilja. Velika večina prebivalcev Kosova še naprej prakticira islam na »sproščen način«, pri čemer ostajajo bari v Prištini polni, pokrite ženske pa redke.

Kosovski mufti Naim Ternava je opozoril na morebitno motenje verskega ravnovesja in gibanje opisal kot poskus širjenja sovraštva do islama, še piše The New York Times.

Kosovski premier Albin Kurti je poudaril, da religija nikoli ni bila osrednja za albansko identiteto. »Religije so prihajale in odhajale, mi pa smo ostali,« je dejal. Kljub temu se mnogi v gibanju zavzemajo za krepitev narodne pripadnosti z vrnitvijo h krščanstvu.

​Gibanje vrnitve, ki se je začelo leta 2023, temelji na prepričanju, da je katolištvo ključni del albanske dediščine. »Da si pravi Albanec, moraš biti kristjan,« je izjavil Boik Breca, nekdanji musliman in eden od vodilnih v gibanju. 

Medtem ko gibanje nadaljuje s svojim delom, se vprašanja o vlogi religije in identitete v sodobnem Kosovu še naprej odpirajo ter odražajo globlje razprave o zgodovinskih koreninah in prihodnji smeri države.

Slovenija, tako kot Albanija, je bila sprva pokristjanjena 

Pokristjanjevanje današnje Slovenije se je začelo že v obdobju pozne antike in zgodnjega srednjega veka, intenzivno pa je potekalo od 8. stoletja naprej, predvsem pod vplivom Karolinške države.

V obdobju med 8. in 10. stoletjem so misijonarji, predvsem iz Salzburga in Ogleja, širili krščanstvo med slovanskimi prebivalci. Ta proces je bil tesno povezan s političnimi spremembami, saj je širjenje krščanstva pogosto spremljalo širjenje vpliva Frankovske države in kasneje Svetega rimskega cesarstva, kot piše Bojan-Ilija Schnabl v svoji raziskavi Inkulturacija, fenomen kulturnih procesov na Koroškem.

V začetnih fazah pokristjanjevanja so se pogani in kristjani pogosto srečevali, kar je privedlo do obdobja t. i. dvoverja, kjer sta soobstajali stara poganska in nova krščanska vera. Sčasoma je krščanstvo postalo prevladujoča religija, kar je vplivalo na družbeno in kulturno preobrazbo regije.

Natančni datumi in potek pokristjanjevanja se lahko razlikujejo glede na različne vire in interpretacije zgodovinarjev. Pomembno je upoštevati, da je bil ta proces dolgotrajen in kompleksen, z različnimi stopnjami sprejemanja krščanstva med prebivalstvom.